VDS sodba Pdp 497/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odpravnina po 36.f čl. ZDR ni neodtujljiva pravica delavca, zato se ji delavec lahko pravno veljavno odpove. Ker so se tožniki odpovedali pravici do odpravnine pod pogojem, da bodo od Zavoda za zaposlovanje prejeli izplačana nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku in je bil ta pogoj izpolnjen, sedaj ne morejo uspešno uveljavljati izplačila odpravnine po 36.f čl. ZDR pred sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov, da jim je toženec dolžan izplačati odpravnine in sicer M.V. v znesku 63.138,00 SIT, J.K v znesku 117.048,30 SIT in D.T.

v znesku 314.861,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje in sklenilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v nerazdelnem znesku 21.312,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožeče stranke iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožniki menijo, da obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in z vsebino listin, ki so bile priložene kot dokazne listine in z izpovedbami v tem postopku. Tožniki navajajo, da so se resnično odpovedali denarnemu nadomestilu osebnega dohodka za čas 6-mesečnega čakanja in odpravnini, vendar ob predpostavki oz. pogoju se bo izpolnil dogovor o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in o opravljanju določenih poslov v določenem obsegu za ustanoviteljice. Ker te predpostavke niso bile izpolnjene, so pa bistveni element dogovora, tudi ne more veljati tisti del dogovora, v katerem so se tožniki odpovedali svojim pravicam iz delovnega razmerja. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker spoh ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Na podlagi vsega navedenega predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali, da jo razveljavi in spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnikov v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Pravna podlaga za ta individualni delovni spor je določba 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91), ki v 3. odst. določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je pri njem zaposlen najmanj dve leti odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Nadalje določa, da delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji ali dokupi delovno dobo. Iz sklepa tožene stranke z dne 14.6.1991, ki je kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje postal dokončen in pravnomočen in se zato sodišče v njegovo zakonitost ne more več spuščati izhaja pod točko 3, da tožena stranka tožnikom ni dolžna izplačati odpravnine, ker v okviru programa razreševanja presežkov delavcev soglaša z ustanovitvijo podjetja v mešani lastnini in je pripravljena vanj vložiti svoj kapitalni vložek ter na tak način zagotoviti tožnikom ustrezno zaposlitev. Iz navedenega sklepa izhaja, da je tožena stranka soglašala z ustanovitvijo podjetja v mešani lastnini in da je pripravljena vanj vložiti svoj kapitalni vložek. Iz navedene dikcije ne izhaja, da se zavezuje ustanoviti podjetje v mešani lastnini in da se zavezuje vanj vložiti svoj kapitalni vložek, temveč iz navedenega sklepa le izhaja soglasje z ustanovitvijo in pripravljenost vložiti svoj kapitalni vložek. Iz navedenega sklepa torej ne izhajajo nobeni pogoji. Delavski svet tožene stranke je na svoji seji dne 7.12.1991 pod točko 6 sprejel soglasje k predlogu o ustanovitvi podjetja B.

d.o.o., sklep o tem, da se sklene pogodbo za 2 meseca s podjetjem B., določil višino vložka na 30.000,00 SIT, sprejel program razreševanja presežkov delavcev in ugotovil, da tožnikom preneha delovno razmerje z 31.12.1991. V predlogu k navedeni točki dnevnega reda je bilo navedeno, da so tožniki predvideni kot soustanovitelji novega podjetja in da bi omilili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja z zagotovitvijo pomoči za začetek dejavnosti samo iz sredstev zavoda za zaposlovanje in da so vsi trije sporazumni, da jim preneha delovno razmerje pred iztekom 6-mesečnega roka ter, da se za primer zagotovitve pomoči v obliki enkratnega denarnega izplačila za brezposelnost odpovedujejo zneskom, ki bi jih sicer bilo podjetje dolžno plačati (nadomestilo OD in odpravnino). Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so se tožniki odpovedali pravici do odpravnine kot trajno presežni delavci, katera bi jim pripadala na podlagi določbe 3. odst. 36. f člena, kar je bila njihova pravica, kajti kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pravica do odpravnine ni neodtujljiva pravica delavca.

Pravilno je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil izpolnjen pogoj, ki so ga navedli, to je izplačilo enkratnega nadomestila za čas brezposelnosti s strani zavoda za zaposlovanje. Ker so se torej tožniki odpovedali pravici do odpravnine, je tudi ne morejo uspešno zahtevati v tem sodnem postopku.

Vse ostale navedbe, da tožena stranka ni pristopila k ustanovitvi podjetja B.d.o.o. in da ni prispevala ustanovitvenega kapitala, pa so za ta spor irelevantne. V programu razreševanja trajnih presežkov namreč ni bila predvidena rešitev, da bi bili tožniki prerazporejeni v novo ustanovljeno podjetje in da bi iz tega razloga odpadla dolžnost izplačila odpravnine delavcem, kot določa 3. odst. 36. f člena ZDR. V konkretnem primeru namreč ni šlo za prerazporeditev delavcev v novo ustanovljeno podjetje, temveč za prenehanje delovnega razmerja tožnikom pri toženi stranki na podlagi določbe 1. odst. 36. e člena ZDR. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni sodelovala pri soustanovitvi podjetja x.y., ki so ga ustanovili tožniki in da ni prispevala ustanovitvenega kapitala, kot je to sklenila na seji delavskega sveta dne 7.12.1991 za razrešitev tega spora niso pomembne. Pod točko 6 je na navedeni seji delavski svet tožene stranke namreč sprejemal sklepe o različni problematiki. Pod točko 5 je sprejel program razreševanja presežkov delavcev in ugotovil, da tožnikom preneha delovno razmerje z 31.12.1991. Pod točko 1. 2. 3. in 4. pa je sklepal o ustanovitvi podjetja B. d.o.o. in o poslih, ki jih bo sklenil s tem podjetjem. Odpravnina po 36.f členu je vezana na postopek ugotavljanja trajnih presežkov in v tem postopku so se tožniki tej odpravnini odpovedali. V kolikor med toženo stranko in firmo B. niso poravnane vse obveznosti, bo ta vprašanja možno obravnavati v okviru drugih postopkov.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba, temveč je pravilno uporabilo materialno pravo in sodbo tudi ustrezno obrazložilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.