VDS sklep Pdp 1088/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže.

Tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožniku je pričel teči rok za sodno varstvo od dneva vročitve drugostopnega sklepa tožene stranke tožnikovi pooblaščenki, ki je imela polno odvetniško pooblastilo. Ker je tožnik vložil tožbo po izteku roka za sodno varstvo, njegove tožbe sodišče ne bi smelo vsebinsko obravnavati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 10.4.1991 in z dne 6.9.1991 o napotitvi tožnika na začasno čakanje na delo in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača razliko med prejetim nadomestilom plače za čas čakanja in plačo za redno delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje ter mu povrne 31.920,00 SIT stroškov postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in zavrženje tožbe. Pri tem opozarja, da je bil dokončni sklep o napotitvi tožnika na začasno čakanje z dne 6.9.1991 tožnikovi zastopnici vročen dne 12.9.1991, tožnik pa je vložil tožbo šele 14.10.1991, torej po izteku 15 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva.

Pritožba je utemeljena.

Ob dejstvu, da je tožnika v predmetnem ugovornem postopku pri toženi stranki zastopala odvetnica, ki je ob vložitvi ugovora z dne 31.7.1991 zoper prvostopni sklep z dne 10.4.1991 posredovala toženi stranki tožnikovo pooblastilo za zastopanje v smislu 95. člena ZPP in ob dejstvu, da je izkazana vročitev dokončnega sklepa z dne 6.9.1991 le navedeni odvetnici, pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da z vidika teka roka za sodno varstvo taka vročitev dokončnega sklepa tožniku ni relevantna, temveč naj bi bila relevantna le dejanska vročitev navedenga sklepa tožniku. Svoje stališče je sodišče prve stopnje opiralo na napačno razlago določb 2. odstavka 23. člena ZTPDR, ki določa, da se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic in obveznosti. To je le načelna določba, da mora biti delavec pismeno obveščen o odločitvi o njegovi posamični pravici. Način vročanja takšnega pisnega sklepa pa je določen v 103. členu zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki glede tega napotuje na smiselno uporabo določb, ki veljajo pred sodišči za delovne spore. Ker so se v postopku pred sodišči združenega dela, ki so reševala delovne spore v času izdaje spornega dokončnega sklepa, glede vročanja smiselno uporabljale določbe ZPP, tudi glede vročitve dokončnega sklepa z dne 6.9.1991 tožnikovi pooblaščenki, ki je imela polno odvetniško pooblastilo za zastopanje tožnika, ni mogoče mimo določb 138. člena ZPP, ki določa, da se vročajo stranki pisanja preko njenega pooblaščenca.

Ker je bilo v tej zadevi izkazano, da je bil drugostopni sklep z dne 6.9.1991 o napotitvi tožnika na začasno čakanje dne 12.9.1991 pravilno vročen tožnikovi pooblaščenki, je s tem tožniku pričel teči 15 dnevni prekluzivni rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR za vložitev takratnega predloga pri sodišču. Ker tožnik sodnega varstva do izteka tega roka ni uveljavljal, je postal navedeni dokončni sklep tožene stranke pravnomočen. Zato sodišče prve stopnje v okviru določb člena 282 ZPP tožnikovega kasnejšega predloga z dne 14.10.1991, ne glede na to, da se je tožnik za sestavo le tega obrnil na drugega odvetnika, ne bi smelo vzeti v obravnavo. Ker mora na obstoj procesnih predpostavk in zakonskih prekluzivnih rokov za uvedbo postopka sodišče paziti tekom celotnega postopka, je v skladu s pritožbenim predlogom in v skladu z določili 2. odstavka 369. člena ZPP moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in tožnikovo tožbo kot prepozno zavreči. Ob takem izidu te zadeve tožnik ni bil opravičen do povračila stroškov, ki so mu v zvezi s tem postopkom nastali.