VDS sodba Pdp 901/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Dokončno mnenje zdravniške komisije pri enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o priznanju upravičene odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni je za delodajalca obvezujoča.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 15.12.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 13.9.1994 zaradi več kot 5 zaporednih neupravičenih izostankov po tem datumu in tožnici priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji povrne 52.705,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je tožnica v času od 13.9. do 30.9.1994 z dela upravičeno izostala zaradi takratnega bolniškega staleža, po 30.9.1994 pa jo je tožena stranka nezakonito odslovila z dela. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja svoje stališče, da tožnici bolniški stalež za sporno obdobje ni bil veljavno odobren, saj staleža ni odobrila pristojna osebna zdravnica. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, istočasno pa ugotavlja, da pri izdaji izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere mora ob obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa tudi ne absolutno bistvene kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se v pritožbi izrecno zatrjuje. Upravičenost tožničine odsotnosti z dela zaradi bolezni v času od 13. do 30.9.1994 je bila dokončno ugotovljena pred pristojnimi zdravstvenimi organi z izvidom, ugotovitvijo in mnenjem zdravniške komisije II. stopnje z dne 15.12.1994, upoštevaje tudi dodatno pojasnilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Novo mesto z dne 27.12.1994, iz katerega izhaja, da določene napake pri zamenjavi tožničinega osebnega izbranega zdravnika v spornem obdobju ne morejo iti v škodo tožnice. Glede takšnih ugotovitev tožena stranka pri pristojnem Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni zahtevala izdaje posebne pismene odločbe, tako da so postale dokončne in za sodišče v tem delovno-pravnem sporu obvezujoče. Kolikor tožena stranka v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pavšalno izpostavlja tudi upravičenost tožničinih izostankov po 30.9.1994, čeprav novih trditev v zvezi s tem ne podaja, pritožbeno sodišče poudarja, da soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnici nastop dela po 30.9.1994 nezakonito preprečevala toženka sama, tako da tudi v tem obdobju ni šlo za s strani tožnice neupravičene izostanke. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.