VDS Sodba Pdp 826/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zaradi razporeditve delavca na drugo, že oz. še zasedeno delovno mesto ne more biti delavec na tem delovnem mestu zakonito napoten na začasno čakanje na delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom ugotavljalo, da odločba o razporeditvi tožnika na delovno mesto strokovnega sodelavca za organizacijo z dne 13.5.1993 ni postala dokončna in izvršljiva in razveljavilo sklepe tožene stranke o začasnem čakanju tožnika na delo z dne 8.11.1993, 6.5.1994, 4.11.1994 in z dne 23.12.1994 ter toženi stranki naložilo, da tožnika vrne nazaj na delo tehnologa ognjevzdržnih obzidav ter mu izplača razliko med nadomestilom plače za čas čakanja na delo in plačo za redno delo z vsemi dajatvami, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih neto razlik, hkrati pa toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 23.250,00 SIT. Pri tem je ugotavljalo, da o ugovoru tožnika zoper razporeditveni sklep z dne 13.5.1993 pri toženi stranki ni bilo odločeno, postopek v zvezi z začasnim čakanjem na delo pa ni bil izveden v skladu z zakonom, saj niso obstojali zatrjevani razlogi za napotitev tožnika na začasno čakanje, tožnikovo delo je še vedno obstajalo in ga je opravljal drug delavec, pri izbiri ukrepov in določitvi delavcev za čakanje pa niso bili uporabljeni zakonski kriteriji.

Proti gornji sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter odločitev, da ostanejo sklepi o začasnem čakanju na delo v veljavi, podredno pa predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje. Pri tem navaja, da so bili tožniku sklepi o začasnem čakanju na delo izdani na podlagi razporeditve na delovno mesto tehnologa ognjevzdržnih materialov, saj je tožnik zoper razporeditveno odločbo za delovno mesto strokovnega sodelavca ugovarjal in ni postala dokončna in izvršljiva. Tožnik je bil razporejen na drugo delovno mesto zaradi potreb dela in kadrovskih sprememb, na njegovo prejšnje delovno mesto pa je zaradi potreb delovnega procesa prišel drug delavec z ustrezno izobrazbo, tako da so bili izpolnjeni zakoniti pogoji, da je bil tožnik iz tega delovnega mesta napoten na začasno čakanje na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi dovolj razčiščenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, ne da bi pri tem bistveno kršilo pravila postopka. Ker odločba o razporeditvi tožnika na delovno mesto strokovni sodelavec za organizacijo, nesporno ni postala dokončna in izvršljiva, tožena stranka ni imela zakonite podlage, da bi na tožnikovo delovno mesto tehnologa ognjevzdržnih materialov razporedila drugega delavca, saj to delovno mesto dejansko ni bilo prosto. Ker je potreba po enem izvajalcu na tem delovnem mestu vseskozi obstojala, veljavno razporeditveno odločbo za to delovno mesto pa je imel tožnik, dejansko niso bili izpolnjeni pogoji za opredelitev tožnika za začasni višek, oziroma za njegovo napotitev na začasno čakanje na delo. Sodišče prve stopnje je sporne sklepe o napotitvi tožnika na začasno čakanje utemeljeno razveljavilo in tožniku dosodilo zahtevano razliko nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki je po višini pritožba ni izpodbijala.

Pritožbeno sklepanje, da je, ne glede na nedokončno razporeditev tožnika na drugo delovno mesto, toženka lahko na tožnikovo dotedanje delovno mesto tehnologa ognjevzdržnih materialov razporedila drugega delavca, tako da je zaradi tega tožnik na svojem delovnem mestu postal začasni višek, je v nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 17. člena ZTPDR, ki določajo pravico delavca, da dela na delovnem mestu, za katero je sklenil delovno razmerje, oziroma na katero je bil nazadnje pravnomočno razporejen in v primeru nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela lahko pride le do razporejanja delavcev na prosta delovna mesta. Zaradi razporeditve delavca na drugo, že oziroma še zasedeno delovno mesto, tako ne more priti zakonito do začasnega viška delavca na tem delovnem mestu.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.