VSM sodba Cp 1010/95 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO] Upravičenec - delavec sklenitelja kolektivnega nezgodnega zavarovanja je upravičen iz sklenjenega pogodbenega razmerja (kolektivnega nezgodnega zavarovanja) zahtevati izplačilo dela zavarovalnine neposredno od tožene stranke - zavarovalnice.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja plačati tožeči stranki kot dnevno odškodnino za čas bolniškega staleža znesek 6.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.6.1994 dalje do plačila ter ji hkrati povrniti pravdne stroške v znesku 3.363,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje, to je od 13.7.1995 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka - smiselno zoper obsodilni del in ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3.točke prvega odstavka 353.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe se tožeča stranka ni pritožila, tako da je v tem delu sodba že pravnomočna. Pritožba ni utemeljena. Iz pritožbenih razlogov ni razbrati, v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 365.člena ZPP tudi ni našlo, zato ta pritožbeni razlog ni podan. Sicer pa je po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva pravilno in tudi popolno ugotovilo, glede na takšne dejanske ugotovitve, za katere je imelo dovolj podlage v zbranem dokaznem gradivu, pa je uporabilo pravilno materialno pravo ter vse v razlogih izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Samo pavšalna pritožbena navajanja brez ustreznih dokazov pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo omajati, zato jih pritožbeno sodišče povzema, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni ugovor o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke, ker da je zavarovalno pogodbo za kolektivno nezgodno zavarovanje z dne 29.6.1992 s toženo stranko sklenilo in premije plačevalo podjetje M. - sklenitelj zavarovanja. Kot izhaja iz priložene police štev. 0001080 za sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje je resnično sklenitelj tega zavarovanja M., zavarovanci pa so vsi člani kolektiva po plačilni listi (tudi štipendisti in praktikanti). Tožena stranka ne zanika, da tožnik v času škodnega dogodka ne bi bil na seznamu plačilne liste sklenitelja zavarovanja. Ker pa je le-ta sklenil omenjeno zavarovanje v korist svojih članov kolektiva - tudi tožnika, je tako le-ta zaradi nastopa škodnega primera - 9.6.1994 - kot upravičenec iz sklenjenega pogodbenega razmerja upravičen zahtevati izplačilo dela zavarovalnine neposredno od tožene stranke. Iz same pogodbe ne izhaja, da upravičenec - delavec iz sklenjenega zavarovanja ne bi imel neposredne pravice nasproti zavarovalnici - toženi stranki (določen je le upravičenec za primer smrti), zato je prav gotovo takšna pravica podana, ko enako izhaja tudi iz pogodbe, sklenjene v korist tretjega - 149.člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; za takšno pogodbo pa v bistvu v obravnavanem primeru tudi gre. Tako je vsekakor podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa pri tem še pripominja, da je sicer ugovor aktivne legitimacije tožena stranka postavila že na zadnjem naroku za glavno obravnavo, prvostopno sodišče pa je ta ugovor smiselno zavrnilo s tem, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo. Glede na pravilne razloge izpodbijane sodbe o plačevanju zavarovalne premije in prenehanju zavarovalne pogodbe zaradi neplačila premije - vse glede na 913.člen ZOR, pa je tudi neupošteven pritožbeni očitek o pomanjkanju zavarovalnega kritja za škodni dogodek tožnika z dne 9.6.1994. K tem razlogom izpodbijane sodbe glede na pritožbena navajanja po oceni pritožbenega sodišča ni kaj za dodati. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 368.člen ZPP. O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasila, tožeča stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.