VDS Sodba Pdp 278/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Razveljavita se odločbi disciplinskega senata tožene stranke z dne 23.7.1993, št. 01-75/93 in sveta z dne 27.9.1993, št.

01-126/93, o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na njeno dotedanje delovno mesto, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe"; kot neutemeljen z a v r n e .

[JEDRO]

V skladu z določbami 24. člena ZDSS delovno sodišče v sodnem postopku preizkuša le zakonitost dokončnih odločitev delodajalca, ne more pa v te odločitve posegati zgolj z vidika subjektivne ocene primernosti le-teh.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu zahtevku in spremenilo izpodbijani odločbi disciplinskega senata tožene stranke z dne 23.7.1993 in sveta tožene stranke z dne 27.9.1993, s katerima je bila tožnici preklicana pogojna odložitev dne 25.2.1993 pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja, tako, da je tožnici za storjene kršitve po 9. točki 23. člena toženkinega pravilnika o odgovornosti delavcev izreklo ukrep javni opomin, v posledici takšne odločitve pa ugotovilo, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo, ampak ji z vsemi pravicami še traja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 47.927,50 SIT stroškov postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka glede tožnici očitanih disciplinskih kršitev ugotovilo v bistvenih elementih enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred disciplinskimi organi. Bistvo teh ugotovitev je, da tožnica dnevnika za šolsko leto 1992/93 ni vodila ustrezno, da ni redno pisala priprav za vzgojno delo (dne 14.6.1993 sploh ni imela priprav, tudi naknadno pa priprav za mesec april 1993 ni predložila) in da do roka ni izpolnila vprašalnikov za pripravo letnega poročila. Takšno ravnanje bi se po mnenju pritožbenega sodišča lahko zakonito opredelilo v smislu hujše kršitve delovnih dolžnosti iz 1. točke drugega dela 22. člena pravilnika o odgovornostih delavcev tožene stranke, za katero je predviden obvezen izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, to je "neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, določenih v opisu del in nalog oziroma naloženih po pristojnem delavcu ali organu", kot je to v disciplinskem postopku storila tožena stranka, lahko pa tudi v smislu hujše kršitve iz 9. točke 23. člena pravnilnika, to je "neizpolnjevanje obveznosti, določenih s splošnimi akti ali sklepi organov upravljanja", kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Upoštevaje, da je bila tožnica v času storitve navedenih kršitev delovnih obveznosti v pogojni dobi, saj ji je bil že dne 25.2.1993 izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za dobo 7 mesecev, zaradi drugih kršitev, ki so ravno tako kazale njeno neprilagodljivost delovnemu okolju, bi lahko bil v enem ali drugem primeru, v skladu z določili 2. odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), tožnici zakonito izrečen preklic pogojne odložitve že prej izrečenega disciplinskega ukrepa.

V skladu z določbami 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94) delovno sodišče v sodnem postopku preizkuša le zakonitost dokončnih odločitev delodajalca, ne more pa v te odločitve samovoljno posegati zgolj z vidika subjektivne ocene primernosti le-teh. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje spremenilo pravno kvalifikacijo dejansko storjenih kršitev, ne da bi ugotovilo nezakonitost pravne kvalifikacije, kot so jo uporabili disciplinski organi toženke in hkrati spremenilo tožnici izrečeni disciplinski ukrep v javni opomin, ne da bi ugotovilo nezakonitost po organih tožene stranke izrečenega disciplinskega ukrepa (preklic pogojne odložitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja). Pri tem sodišče hkrati v sodnem postopku ni ugotavljalo nikakršnih novih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko bistveno vplivale na zakonitost izbire disciplinskega ukrepa v izpodbijanih sklepih oziroma odločbah.

Ob zakoniti pravni kvalifikaciji tožničinih disciplinskih kršitev in izkazanih zakonitih pogojih za preklic že pred tem tožnici izrečenega, vendar pogojno odloženega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja ter ob nebistveno drugače ugotovljenem dejanskem stanju glede olajševalnih in oteževalnih okoliščin sodišče prve stopnje ni imelo zakonite podlage za drugačno uporabo materialnega prava glede pravne kvalifikacije tožničinih disciplinskih kršitev in glede izreka milejšega ukrepa. Zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 4. točko 373. člena ZPP, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo in zdržalo v veljavi zakonite odločitve disciplinskih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo. Ob takem izidu zadeve tudi glede povračila stroškov postopka tožnica s svojim zahtevkom ni mogla uspeti.