VDS Sodba Pdp 103/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Delavec - invalid III. kategorije, s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, je opravičen do razlike nadomestila plače zaradi dela na drugem ustreznem delu le, če mu je takšna razlika priznana in ugotovljena v ustreznem postopku pred organi ZPIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače med plačo, ki jo prejema za delovno mesto vratarja in plačo, ki bi mu šla na delovnem mestu preddelavec in to od meseca oktobra 1992 dalje. Pri tem je ugotavljalo, da je postal tožnik na delovnem mestu preddelavca invalid III. kategorije in je bil na delovnem mestu vratarja razporejen v smislu pravice do drugega ustreznega dela iz invalidske odločbe. Do oktobra 1992 je prejemal nadomestilo plače, od takrat dalje pa Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravice do prejemanja nadomestila plače zanj ni ugotovil in zato mu tožena stranka nadomestila iz tega naslova ni bila dolžna izplačevati.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku. Pri tem poudarja, da je kot invalid nedopustno prišel v slabši položaj, da z razporeditvijo na nekvalificirana dela ni pristal na plačo pomožnega delavca, pred organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa o njegovem nadomestilu plače še tudi ni bilo pravnomočno odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik na drugo ustrezno delo razporejen v skladu z invalidsko odločbo, s katero mu je bil priznan status invalida III. kategorije, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik pri toženki od oktobra 1992 dalje opravičen do ustrezne razlike nadomestila plače le, kolikor mu je taka razlika ugotovljena v ustreznem postopku pred organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sporna razlika nadomestila plače se namreč uvršča med pravice iz invalidskega zavarovanja in po veljavni zakonodaji o njej odločajo pristojni organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa delodajalec, to je v tem primeru tožena stranka (glej čl. 143, 1. odst. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 12/92). Ker tožnikova pravica do nadomestila razlike plače pred pristojnimi organi ni bila ugotovljena, oziroma očitno ni bilo ugotovljeno, da bi razlika med predlagateljevo plačo na sedanjem ustreznem delu in osnovo, od katere se razlika ugotavlja, od oktobra 1992 dalje sploh nastajala, tožena stranka tožniku zahtevane razlike ni bila dolžna izplačevati.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo napak, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takem izidu zadeve tožnik ni bil opravičen do povrnitve njegovih pritožbenih stroškov.