VDS Sodba Psp 210/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče, upoštevajoč nesporno ugotovljeno dejstvo, da je 28.1.1991 podpisal izjavo, da soglaša, da mu kot trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje, pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja, da mu je delovno razmerje kot delovnemu invalidu prenehalo neodvisno od njegove volje, kot to določa 124. člen ZPIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnik, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, potem ko je ugotovilo, da je odločba toženca (prvostopna odločba št. I-956.271 z dne 3.10.1994 in drugostopna odločba, ista opr. št. z dne 6.1.1995) pravilna in zakonita. Tožnik namreč ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za priznanje te pravice.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je res podpisal izjavo o tem, da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja, vendar je bil podpis izsiljen z večkratnimi grožnjami in zavajanjem (lažmi), da bo potem, ko mu bo prenehala pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, avtomatsko upokojen. Ti pritiski nanj so se vrstiti vse od takrat, ko je postal presežek in so trajali toliko časa, dokler ga niso spravili v tako psihično stanje, da je podpisal.

Obljub niso uresničili in se zato sedaj nahaja v težavnem materialnem položaju. Edini dohodek tričlanske družine je invalidska pokojnina žene, ki znaša 40.000,00 SIT mesečno. Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

V odgovoru na tožbo toženec predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, pomembna za odločitev in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava o stvari tudi pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja le še naslednje.

Pritožnik ne osporava ugotovitve prvostopnega sodišča, da je podpisal izjavo o tem, da se strinja s prenehanjem delovnega razmerja, ponovno pa poudarja, kot že na obravnavi dne 11.9.1995, da je podpisal zato, ker je bil zaveden, da bo upokojen. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče, upoštevajoč nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik 28.1.1991 podpisal izjavo, da soglaša, da mu kot trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje, pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja, da mu je delovno razmerje kot delovnemu invalidu prenehalo neodvisno od njegove volje. 124. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje, in ki je pravni temelj za odločitev v konkretnem sporu, jasno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, kot je prvostopno sodišče obrazložilo na str.

3 sodbe. Okoliščine, na katere opozarja pritožnik in ki zadevajo napake volje, tožnik ne more uveljavljati v tem postopku, v katerem se odloča le o pravici iz invalidskega zavarovanja. Te napake lahko tožnik uveljavlja le v postopku pred sodiščem, ki odloča o delovnem sporu. To je, kot je navedel na obravnavi, tudi storil, saj je v zvezi s sklepom o prenehanju delovnega razmerja uveljavljal sodno varstvo pred Sodiščem združenega dela v Mariboru, ki pa tedaj o njegovem zahtevku še ni odločilo. Zaradi navedenega se v tem sporu ne more šteti, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo brez njegove izjave, da se strinja s prenehanjem delovnega razmerja.

Ker tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev iz 124. člena citiranega zakona, njegovi pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.