VDS Sklep Pdp 547/96 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če delavcu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja disciplinska komisija, ki ji je potekel mandat, je to šteti za samovoljno ravnanje, ki ga je potrebno preprečiti z izdajo začasne odredbe takojšne vrnitve delavca na delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da tožnico takoj pozove nazaj na delo in odredilo, da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločbe v tej sporni zadevi.

Zoper izpodbijani sklep se je pritožil pravočasno toženec po svojem pooblaščencu, ker meni, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 19.čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Zlasti graja odločitev sodišča prve stopnje, da je disciplinski komisiji, v času vodenja disciplinskega postopka zoper tožnico in izreka disciplinskega ukrepa, že potekel mandat. Na 20. seji sveta zavoda tožene stranke je bil sprejet sklep, da se podaljša mandat vsem obstoječim organom zavoda do izvolitve novega sveta zavoda, kateremu bi mandat potekel v novembru 1995. Podaljšanje mandata je nekaj običajnega in toženo stranko čudi formalizem prvostopnega sodišča. Pred sejo disciplinske komisije je bila le-ta konstituirana, ker je bila disciplinska obravnava zoper predlagateljico prvi primer v celotnem mandatnem obdobju disciplinske komisije. S pravilnikom je res določeno, da je število članov disciplinske komisije 5, vendar pa je v istem pravilniku določeno, da disciplinska komisija odloča v senatu treh članov, kar je tožena stranka v postopku upoštevala.

Disciplinski ukrep je izrekla disciplinska komisija, le odpravek sklepa je podpisal direktor zavoda, zato to nikakor ne more pomeniti absolutno bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bila izdana odločba nezakonita. V postopku je bilo tudi nedvomno ugotovljeno, da je predlagateljica storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 13. tč. 16. čl. pravilnika o disciplinski odgovornosti, za katero se, v skladu s 44. čl. istega pravilnika, lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnica se namreč ni podredila sklepu o odreditvi dela preko polnega delovnega časa dne 8.10.1995. Tožnica zoper sklep o odreditvi nadurnega dela ni ugovarjala in je ta postal dokončen in pravnomočen, to pa pomeni, da se je tožnica strinjala z načinom in vsebino odrejenega dela preko polnega delovnega časa. Iz navedenega izhaja, da ne gre za samovoljno ravnanje prvostopnega organa tožene stranke. Pritožba pa zlasti graja tudi odločitev sodišča, da tožnici in njeni družini grozi lakota in v zvezi s tem podhranjenost in okvara zdravja ter s tem nevarnost za nastanek nenadomestljive škode. Tožnica zasluži namreč mesečno cca 20.000,00 SIT s pospravljanjem, njen mož je zdrav in sposoben za delo in opravlja občasna dela. Tožena stranka je zato predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izdano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri presoji utemeljenosti zahtevka tožnice za izdajo začasne odredbe je pravilno izhajalo iz določbe 1.odst. 19.čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS (Ur.l. RS, št. 19/94), po katerem sodišče med postopkom po uradni dolžnosti ali na predlog strank izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ker je zahtevek za reintegracijo nedvomno nedenarna terjatev, je sodišče moralo presojati tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz 267.čl. zakona o izvršilnem postopku (ZIP - Ur.l. SFRJ, št. 20/87 do 27/90), ki se na podlagi 1.odst. 4.čl.

ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) uporablja kot predpis Republike Slovenije. Po citirani določbi lahko sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oz., če izkaže za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Nevarnosti pa ni potrebno dokazovati, če se izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Iz dokaznega gradiva v spisu je razvidno, da je bila disciplinska komisija toženca izvoljena na seji sveta z dne 13.4.1993. V skladu s 60.čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ter 13.čl. pravilnika o disciplinski odgovornosti toženca traja mandat disciplinske komisije dve leti. V danem primeru je mandat disciplinske komisije potekel 13.4.1995. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je stališče sodišča prve stopnje formalistično, ker ni sprejelo razlage toženca, da je disciplinski komisiji bil podaljšan mandat s sklepom sveta zavoda z dne 9.10.1995. Roki o trajanju mandata so zakonski roki, ki niso podaljšljivi. V danem primeru je torej odločal organ, kateremu je potekel mandat, to pa vsekakor pomeni samovoljno ravnanje. Odločanje organa, ki mu je potekel mandat potrjuje verjetnost obstoja tožničine terjatve in glede na to, da predlagateljica nima druge redne zaposlitve, kot je bila zaposlitev pri tožencu, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožencu takojšnjo reintegracijo tožnice, saj je izkazan tudi nastanek nenadomestljive škode, kar je gotovo izguba zaslužka in nemožnost oz.

omejena možnost preživljanja. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na konstituiranje disciplinske komisije, število članov disciplinske komisije ter na disciplinsko kršitev tožnice niso več relevantne za odločanje o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.