VSM sodba Cpg 56/94 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Ne gre za fiksni posel, kjer je rok dobave bistveni element pogodbe, samo zato, ker se stranke natančno dogovorijo za dinamiko dobave. Iz posla mora izhajati, da je rok tako važen, da sicer pogodba ne bi bila sklenjena.

[OBRAZLOŽITEV] Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 9.3.1993, zahtevala od tožene stranke plačilo za dobavljeno blago po dveh računih v skupnem v znesku 1,941.364,80 sit spp. Po ugovoru tožene stranke in izvedenem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je izvršilni sklep vzdržalo v celoti v veljavi, toženi stranki pa naložilo pravdne stroške. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ponovila trditev iz ugovora, da je sicer sprejela v računih navedeno količino oken, vendar je ni dolžna plačati, ker se tožeča stranka ni držala dobavnega roka. Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Najprej je potrebno ugotoviti, da je pritožba vložena po izteku osemdnevnega roka iz 500. člena ZPP. Vendar jo pritožbeno sodišče ni zavrglo, ker je v pravnem pouku prvostopne sodbe naveden napačen pravni pouk, ki pa po ustaljeni sodni praksi ne more biti v škodo stranki, ki se je po njem ravnala. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Pravilni so tudi materijalno-pravni zaključki o plačilni obvezi tožene starnke v obsegu dobavljenih oken. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati: Iz izpovedb zaslišanih prič in tudi zapisa ustne pogodbe ne izhaja, da gre za takozvani fiksni posel iz 125. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kjer bi bil rok bistveni element pogodbe. Ne gre za fiksni posel samo zato, ker se stranke natančno dogovorijo za dinamiko dobave. Iz posla mora izhajati, da je rok tako važen, da sicer pogodba ne bi bila sklenjena. Tudi iz okoliščin ob sklenitvi pogodbe in pogodbenega predmeta ni mogoče zaključiti, da dobava v januarju 1993 ne bi imela za toženo stranko nobenega pomena. Po fakturirano količino oken je v januarju 1993 prišla s svojim vozilom tožena stranka in tako ni pritrditi njenim navedbam, da po novoletni prodajni akciji, pogodbena dobava nima več pomena. Prav tako tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi okna kot generično blago lahko prodala svojim kupcem le v celotni naročeni količini istočasno. Zato se tožena stranka ne more uspešno upirati plačilu že dobavljenih količin oken. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.