Appeal dismissed; creditor must prove debt existence when debtor claims goods were never ordered or received.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zahtevka na plačilo računa št.

1603967 v znesku 84.693,40 SIT s pripadki potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dolžnik lahko proti prevzemniku terjatve uveljavlja ugovor, da terjatev ne obstoji, ker odstopniku blaga ni naročil niti ga ni prejel. V takem primeru je dokazno breme za obstoj terjatve na strani tožeče stranke kot prevzemnika terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 152.074,30 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v višini 3.071,50 SIT. V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške glede na uspeh v pravdi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbija jo le glede zavrnitve njenega zahtevka za plačilo računa št. 1603967 v znesku 84.693,40 SIT s pripadki in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče v tem delu spremeni ali razveljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka pravni naslednik Slovenijalesa, Področje 300, ki naj bi bil dolžan poravnati sporni račun Meblu Iverka d.o.o., Nova Gorica. Pravilno je tudi ugotovilo, da je navedeni upnik s pogodbo odstopil terjatev iz tega računa tožeči stranki, o čemer je bila tožena stranka kot dolžnik obveščena. Pritožba torej neutemeljeno graja sodišče prve stopnje glede teh ugotovitev.

Ne drži niti trditev pritožbe, da tožena stranka sami terjatvi ni nikoli oporekala. Tožena stranka je namreč ves čas postopka na prvi stopnji trdila, da blaga po tem računu ni niti naročila niti prejela.

Tak ugovor ima dolžnik proti prevzemniku terjatve po določbi 2. odst.

440. člena ZOR. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora v takem primeru obstoj terjatve dokazati tožeča stranka. Ta tega kljub izrecnemu pozivu sodišča in opozorilu tožene stranke (v njeni vlogi z dne 9.11.1993, ko jo je tožeča stranka prejela dne 15.11.1993) ni storila. Ni sicer sporno, da glede te terjatve obstajata tako račun kot tudi obvestilo o odstopu terjatve in tudi pravno nasledstvo med pravno osebo, ki je na računu označena kot dolžnik in toženo stranko.

Vendar ob trditvi tožene stranke, da njen pravni prednik blaga po tem računu ni niti naročil niti prejel, navedena dejstva brez drugih dokazov o obstoju terjatve (zlasti na primer naročilnice in dobavnice ali drugih ustreznih listin, ki bi jih glede na določbo 1. odst.

441. člena ZOR odstopnik terjatve moral izročiti tožeči stranki kot prevzemniku) ne dokazujejo obstoja terjatve. Ravno iz tega razloga pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo navedenega računa. Pri tem je dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo. V postopku ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, njegova odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na katera po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo napadeno sodbo prve stopnje.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo in uspela.