VSL sklep II Cp 633/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče določi višino kupnine po določilu petega odst. 117. čl. Stanovanjskega zakona tako, da upošteva vrednost točke na 30. dan po vložitvi zahteve imetnika stanovanjske pravice za prodajo stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh skleniti prodajno pogodbo za trisobno stanovanje št. 3 v skupni izmeri 104 m2, ki se nahaja v I. nadstropju hiše v P.

(in dovoliti prepis v zemljiški knjigi) za kupnino 588.208,00 tolarjev, ki jo bo tožnik - kupec plačal v 15 dneh. Če pogodbe ne bo sklenila, jo bo nadomestila sodba.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da sodba ni pravilna, ker je sodišče samo ugotovilo, da se stanovanje nahaja v železniški postaji - torej predstavlja osnovno sredstvo tožene stranke, ki se nahaja v varovanem progovnem pasu in zanj velja poseben režim. Pojasnjuje, da je bilo stanovanje dodeljeno tožnikovemu očetu kot službeno stanovanje. Zato bi po njegovi smrti tožena stranka lahko zahtevala tožnikovo izselitev, če bi mu priskrbela drugo primerno stanovanje. Ker tega ni mogla, mu je priznala stanovanjsko pravico. Tožena stranka ne zanika obveznosti, da mora tožniku priskrbeti prodajo drugega ustreznega stanovanja, vendar začasno dopušča uporabo spornega stanovanja, ker še ni mogoče realizirati razvoja ljubljanskega železniškega vozišča. Dodaja, da bi s prodajo stanovanja za 60 % njegove vrednosti prišla v nemogoč položaj; da je delavski svet dne 30.7.1991 samo ugotovil, da je železniška postaja vodena kot osnovno sredstvo in ni spreminjal namembnosti stanovanja, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje; ugovarja pa tudi kupnini, ki je izračunana po datumu 12.11.1992, ko je tožnik zahteval odkup stanovanja in ne po preteku 30-dnevnega roka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da narave stanovanjske pravice (glede na Zakon o stanovanjskih razmerjih) ni mogoče spremeniti z naknadno spremembo namembnosti stanovanja in da sklep tožene stranke z dne 30.7.1991 ni bil ugotovitvene, temveč konstitutivne narave. Poudarja, da se nahaja stanovanje v bivšem postajnem poslopju, saj je novo postajno poslopje zgrajeno na D. Poleg tega je sporna stavba predvidena za odpis.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, je preizkusilo izpodbijano sodbo po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu ni moglo slediti pritožbi, da odločitev o statusu stanovanja ni zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo odločilna dejstva in na njih oprlo svojo odločitev o dolžnosti prodaje spornega stanovanja. Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da je bilo stanovanje najprej dodeljeno tožnikovemu očetu kot službeno, saj je delal pri železnici. Toda po njegovi smrti je tožnik (ki ni zaposlen pri toženi stranki), postal imetnik stanovanjske pravice, saj v odločbi z dne 1.8.1977 ni navedena nobena omejitev. Ker se torej sporno stanovanje že skoraj 15 let ne uporablja kot službeno stanovanje, ga tožena stranka v letu 1991 ni mogla enostransko spremeniti v službeno stanovanje (1. in 40. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih).

Drugače pa je glede višine kupnine, ki jo je sodišče prve stopnje določilo po "vrednosti točke ob postavitvi tožnikovega zahtevka za prodajo stanovanj" (drugi odst. na 3. strani obrazložitve sodbe). Pri tem prvostopenjsko sodišče navaja, datum 12.11.1992, čeprav gre najbrž za pomoto in gre v resnici dejansko za točko v vrednosti 66,40 SIT, ki je veljala do 19.11.1991 (glej tožbo in prilogo A 3), ko je bila v Ur. l. RS št. 25/91 objavljena vrednost točke 72,16 SIT. Toda, ker določilo petega odst. 117. čl. Stanovanjskega zakona narekuje upoštevanje vrednosti točke, ki je veljala na 30. dan po vložitvi zahteve za prodajo, bo treba dejansko stanje podrobneje pojasniti.

Zato je sodišče druge stopnje po določilu 370. čl. ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo.

V ponovljenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje na podlagi listin in zaslišanja pravdnih strank z gotovostjo ugotovi datum vložitve zahteve imetnika stanovanjske pravice za odkup stanovanja, stanovanjsko površino in število točk ter njihovo vrednost. Nato naj izračuna kupnino in ponovno odloči v zadevi.

Določila ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I). Prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih je bil objavljen v Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84, Stanovanjski zakon pa je objavljen v Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94.