VSL sklep II Cp 505/95 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

V pritožbi ni mogoče več uspešno uveljavljati, da vrednost spornega predmeta ni pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku po nasprotni tožbi z dne 5.1.1995, zato nasprotne tožbe ni dopustilo. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa nasprotna tožba odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ugotovilo je namreč, da vrednost zahtevka po nasprotni tožbi presega znesek 2.000.000,00 SIT.

Proti sklepu se tožena stranka pritožuje. Navaja, da Okrajno sodišče tudi za odločanje o zahtevku po tožbi tožeče stranke ni stvarno pristojno, saj je vrednost spornega predmeta nedvomno več kot 2.000.000,00 SIT. Gre za lastništvo stanovanja v centru Ljubljane.

Vrednost spornega predmeta je vsaj 10.000.000,00 SIT. Tožeča stranka v vlogah ni opredelila vrednosti spornega predmeta. Sodišče pa do izpodbijanega sklepa ni določalo vrednosti spornega predmeta.

Vrednost, ki je navedena v izpodbijanem sklepu, je v očitnem nesorazmerju z dejansko vrednostjo. Zato naj pritožbeno sodišče razsodi, da Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za izdajo sklepa z dne 8.3.1995. Zadeva naj se odstopi v nadaljnje reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sklep ima jasne in popolne razloge in jih zato ni treba ponavljati. Sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema in glede na pritožbene trditve k tem razlogom še dodaja: V 3. odstavku 40. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, kako ravna sodišče, če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta. O pravilnosti navedene vrednosti se mora sodišče prepričati najpozneje na pripravljalnem naroku, če pa tega ni, pa na glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tako storilo, saj je pred začetkom obravnavanja glavne stvari pozvalo tožečo stranko, da navede vrednost spornega predmeta, tožeča stranka pa je to vrednost nato označila z zneskom 500.000,00 SIT. Tako je torej sodišče tisto, ki se mora vsaj na glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Stranke v pritožbi torej tega ne morejo uspešno uveljavljati. Tako torej ne morejo biti upoštevne pritožbene trditve, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta po tožbi. V zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi pritožba nima razlogov. Ob preizkusu sklepa o okviru 2. odstavka 365. člena ZPP, torej glede pravilne uporabe materialnega prava in morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, pa je bilo že zgoraj povedano, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih členov 368 ZPP v zvezi s členom 380 tč. 2 in 381 istega zakona.