VSM sklep Cpg 767/94 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča I. stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Cesijska izjava, ki je sodišču predložena, potrjuje izplačilo zavarovalnine, ki jo je zavarovalnica izplačala svojemu zavarovancu - trgovskemu podjetju, ki se je zavaroval za primer, da mu kupec ne plača kupnine za dobavljeno blago ne pomeni cesijske pogodbe, saj gre za zakonito cesijo. Zato v tej zadevi ne bi kazalo odrekati možnosti dokumentarne izvršbe na podlagi cesijske izjave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je po členu 83 ZPP in 14 ZIP zavrglo izvršilni predlog, ker upnik ni odpravil pomankljivosti in sicer ni predložil kot verodostojne listine pogodbe o cesiji terjatve, obrestni zahtevek pa je nerazumljiv in napačen.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je upnik vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da gre za zakonito cesijo iz pogodbe o zavarovanju po 939. členu ZOR. Predložena listina izkazuje izplačilo, na podlagi katere je upnik vstopil v zavarovančeve pravice. Obresti pa so določene z zahtevano glavnico, dnevom zapadlosti 30.4.1993 in višino obrestne mere po pogodbi.

Pritožba je utemeljena.

Potem, ko je upnik odpravil pomankljivosti v zvezi s dolžnikovo firmo, je sodišče zavrglo izvršilni predlog zaradi pomanjkljivosti verodostojne listine, ki se nanaša na cesijo, s katero je upnik pridobil terjatev. V tej zvezi je prvostopno sodišče spregledalo, da gre za zakonito cesijo po izplačilu zneska, ki ga je zavarovalnica izplačala svojemu zavarovancu - trgovskemu podjetju, ki se je zavaroval za primer, da mu kupec ne plača kupnine za dobavljeno blago. Takozvana cesijska izjava, ki je sodišču predložena, potrjuje izplačilo zavarovalnine in ne pomeni cesijske pogodbe, saj gre za zakonito cesijo. Torej je upnik izkazal subrogacijo - vstop v pravice prodajalca in je predložil tudi njegov izpisek iz evidence dolžnikov.

Zato v tej zadevi ne bi kazalo odrekati možnosti dokumentarne izvršbe, kot je to sicer pri odškodninskih zahtevkih. Vendar se bistvo napačne uporabe procesnih predpisov v tem primeru kaže v naslednjem: Določila členov 83 in 109 ZPP, katera se smiselno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, se nanašajo na odpravo napak v vlogah - torej v tej zadevi v izvršilnem predlogu , ne pa na nejasnosti v predloženih dokaznih listinah. Ugotovitev sodišča, da predložena listina ne izkazuje aktivne legitimacije upnika, je lahko utemeljitev sklepa, s katerim sodišče zavrne izvršilni predlog, nikakor pa njegovega zavrženja. Pri tem pa je opozoriti, da ZIP ne pozna določila, kot je člen 449 ZPP, čeprav se upniki po noveli, ki je stopila v veljavo 1.7.1990, le izjemoma lahko poslužijo mandatnega postopka. Navedeno določilo omogoča sodišču, da v dvomu o verjetno izkazani terjatvi na podlagi listine, ki je priložena mandatni tožbi, nadaljuje postopek s tožbo. Zato je v tej in podobnih zadevah umestno, da se vprašanje, kdo je upnik, prepusti event. pravdnemu postopku, ki sledi ugovoru.

Prav tako se z členi 109 in 83 ZPP, ki so namenjeni odpravi pomankljivosti v vlogah, ne more odločati o utemeljenosti obrestnega zahtevka glede obrestne mere in dneva zapadlosti, ki ga je upnik navedel.