VSL sklep Cpg 1555/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo sodišče odločilo v končni odločbi.

[JEDRO]

Odvetniški stroški - potni stroški po 3. odst. 14. člena Tarife o odvetniških storitvah do razdalje 400 km so potrebni stroški po 155. členu ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 375.329 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, in sicer od posameznih zneskov glede na dneve zamude in plačila. Toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 661.497,00 SIT, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navajala je, da se pravdni stranki v pogodbi nista dogovorili za plačilo pogodbene kazni, ampak za plačilo odškodnine. Tožena stranka ni mogla izročiti skladiščnih prostorov, ker jih je še vedno uporabljala I. Če pa sodišče ocenjuje, da gre za pogodbeno kazen, pa tožena stranka meni, da je pogodbena kazen bistveno previsoka. Podana pa je tudi kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je prisodilo tožeči stranki zamudne obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled. Tožeča stranka namreč obrestnega zahtevka sploh ni tako opredelila. Nadalje višina tožbenega zahtevka sploh ni bila obrazložena. Stroški pa so odmerjeni previsoko ob upoštevanju odvetniške tarife.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da izpodbijana sodba temelji na vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 24.3.1993 (red. št. 13) dokončno opredelila tožbeni zahtevek, in sicer je zahtevala znesek 375.329 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glede na čas zamude. Sodišče prve stopnje pa je prisodilo tožeči stranki v obrestnem delu zamudne obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled.

Sodišče prve stopnje je tako odločilo drugače, kot pa je zahtevala tožeča stranka. Uporabilo je določilo 3. odst. 399. čl. ZOR, ki se lahko kot smiselno določilo uporablja pri odločanju o zamudnih obrestih za pristne valutne terjatve. Obe stranki gospodarskega spora pa sta domači pravni osebi. Iz drugega člena aneksa k kupoprodajni pogodbi, prodajni pogodbi in sporazumu z dne 24.4.1991 (priloga A/2) izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovorili za primer neizpraznitve poslovnih prostorov do 15.9.1991 plačilo odškodnine v dinarski (tolarski) protivrednosti 10 DEM po m2 koristne površine. Uporabili sta valutno klavzulo zaradi ohranjanja realne vrednosti "odškodnine"; nikakor pa pri tem ne gre za pogodbo, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko uveljavljala plačilo valute (DEM) kot pristne valutne terjatve do tožene stranke. Zato, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

Nadalje sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo tožbenega zahtevka po višini in ima tudi iz tega razloga sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti - ponovno je podana kršitev 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Že samo iz teh razlogov je sodišče druge stopnje moralo odločbo prve stopnje razveljaviti na podlagi 1. odst.

369. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej pozvati tožečo stranko, da opredeli tožbeni zahtevek v smislu 186. čl. ZPP. Šele potem bo lahko po izvedbi celotnega dokaznega postopka odločilo v skladu z 8. čl. ZPP.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje dodaja še naslednje: V drugem členu aneksa k kupoprodajni pogodbi, prodajni pogodbi in sporazumu z dne 24.4.1991 (priloga A/2) sta pogodbenici dogovorili rok primopredaje 8 dni za poslovno skladiščni prostor v Ljubljani, rok izpraznitve pa 15.9.1991. V primeru neizpraznitve skladiščnih prostorov do 15.9.1991 pa je začela teči "odškodnina", ki je mesečno enaka v dinarski (tolarski) protivrednosti 10 DEM za m2 koristne površine. Iz same vsebine 2. čl. omenjenega aneksa izhaja, da po posameznih elementih 2. čl. lahko sklepamo, da sta se stranki dogovorili za plačilo pogodbene kazni v primeru zamude z izpolnitvijo (izpraznitvijo skladiščnih prostorov s strani tožene stranke) in določili tudi višino pogodbene kazni. Zgolj gramatikalna razlaga tega člena bi po vsebini ne zajela pogodbene volje pravdnih strank. Zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povsem pravilno obrazložilo plačilo pogodbene kazni tožene stranke. Tudi v zvezi z dejstvom, da bi tožeča stranka lahko delno prevzela skladiščne prostore, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela interesa delno prevzeti poslovnih prostorov, ker je nameravala reorganizirati svoje skladiščno poslovanje in preseliti več večjih najetih skladišč v kupljene prostore. Te je nameravala preurediti z enkratno posodobitvijo in jih prilagoditi svojemu blagu in manipulaciji z njim. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določilo 1. odst. 310. čl. ZOR. Tožena stranka bi morala namreč od svojega pogodbenega partnerja I. izposlovati, da bi slednja čimprej izpraznila skladiščne prostore, ki jih je imela v najemu od tožene stranke, da bi slednja lahko ravnala v skladu s pogodbo z dne 23.4.1991 (priloga A6). Ni bila namreč dolžnost tožeče stranke, da sama izposluje od I. izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je zasedala.

V zvezi z možnostjo zmanjšanja pogodbene kazni pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojati vsa pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi lahko odločilo o zmanjšanju pogodbene kazni (v smislu 274. čl. ZOR).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst.

166. čl. ZPP.