VSL sodba in sklep I Cp 651/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zamudnih obresti za čas do vključno 30.9.1993 in v odločbi o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

[JEDRO] Tudi če je tožnica tožencu izjavila, naj 20.000 DEM (glavnico) plača do 30.9.1993, te izjave ni mogoče šteti kot odpust dolga glede zamudnih obresti. Izjava o odpustu dolga mora biti namreč jasna in nedvoumna.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožnici plačati tolarsko protivrednost 20.000 DEM z obrestmi, kot jih priznava Ljubljanska banka d.d. za vezane vloge v DEM na vpogled za čas od 30.9.1992 dalje. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo, tako da se tožbeni zahtevek glede plačila obresti za čas od 30.9.1992 do 30.9.1993 zavrne. Zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov glede obresti. Stranki sta se dogovorili, da bo toženec tožnici do 30.9.1993 vrnil samo 20.000 DEM. To pomeni, da mu do tega dne ni treba plačati nikakršnih obresti. Prvotno dogovorjene obresti je tožeča stranka tožencu odpustila. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da stranki nista sklenili novacije. Kljub določilu v zvezi s prenovitvijo obveznosti je tožnica tožencu lahko odpustila del dolga, ki se je nanašal na obresti za čas do 30.9.1993. Da je bil med strankama tak sporazum, izhaja tudi iz tožničinih navedb, da se je s tožencem dogovorila za vrnitev le 20.000 DEM v poljubnih obrokih. Težko si je predstavljati, da bi moral toženec plačati tudi obresti, ki bi bile vključene v znesek 20.000 DEM, če znaša glavnica 20.000 DEM. Izpodbijana sodba je jasna, razumljiva in konzistentna, tako da jo je v vseh pogledih, zlasti tudi glede obresti (tako glede teka kot višine obrestne mere) mogoče preizkusiti. Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odst. 354. čl. ZPP, zato ni podan. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tožencu odpustila zamudne obresti. Za kaj takega namreč ni opore niti v toženčevi izpovedbi. Tudi če je tožnica tožencu izjavila, naj 20.000 DEM plača do 30.9.1993, te njene izjave ni mogoče šteti kot odpust dolga glede zamudnih obresti. Izjava o odpustu dolga mora biti namreč jasna in nedvoumna. Toženec torej ni dokazal, da bi mu bila tožnica odpustila zamudne obresti. Vendar, ker sta se stranki sporazumeli o odlogu plačila za čas do 30.9.1993, nima pravice do zamudnih obresti. Zamudne obresti bi ji pripadale le za čas zamude, t.j. od 30.9.1992 do sporazuma o odlogu ter od 1.10.1993 dalje. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj sta se stranki dogovorili o odlogu plačila, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo glede zamudnih obresti za čas do vključno 30.9.1993 razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 370. čl. ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj sta se stranki dogovorili za odlog plačila. Če se bo izkazalo, da je bilo to po 30.9.1992, ko je bil toženec že v zamudi, bo tožnica bržkone upravičena do zamudnih obresti od 30.9.1992 do dneva, ko sta se stranki dogovorili za odlog.