VSL sodba II Cp 847/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženec je dolžan izprazniti enosobno stanovanje v B. in ga izročiti tožeči stranki, z a v r n e .

Tožeča stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 14.975,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 12.400,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je bila zamenjava stanovanj sklenjena v nasprotju z določbami ZSR, mora stanodajalec izpodbiti zamenjavo. Sicer nima izpraznitvenega zahtevka zoper udeležence zamenjave.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora izprazniti enosobno stanovanje v B. in ga izročiti tožeči stranki.

Tožečo stranko pa je zavezalo, da mora vzpostaviti stanje, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 19.8.1991, in tožencu omogočiti vselitev v stanovanje v B.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj spornega stanovanja ni prevzelo v upravljanje Ministrstvo za obrambo. Ministrstvo ni namreč z nobenim dokumentom izkazalo upravičenja, da upravlja z navedenim premoženjem.

Razen tega je treba počakati na sprejetje razdelitvene bilance bivšega skupnega premoženja v razpadli Jugoslaviji. Šele na podlagi takega sporazuma bi bila tožeča stranka lahko upravičena ukrepati.

Sicer pa je zamenjava stanovanj zakonita in veljavna, saj je bilo k njej dano soglasje tedaj pristojnega organa JLA. Sama zamenjava je bila izvedena tudi v okviru Stanovanjskega fonda JLA. Ravnanje tožeče stranke je nekorektno, ker je toženec že na začetku vojne izstopil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporih za izpraznitev stanovanja. Tožeča stranka namreč ni Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, ki kot organ res nima sposobnosti biti stranka, marveč Republika Slovenija, na katero je 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) z dnem 25.6.1991 prenesel vsa upravljalska upravičenja v zvezi z vojaškimi stanovanji. Za pravno veljavno razpolaganje s stanovanji iz Stanovanjskega fonda JLA je bila odtlej legitimirana le tožeča stranka.

Kljub temu, da so upravljalska upravičenja glede spornega stanovanja prešla na tožečo stranko, je bila zamenjava stanovanj mogoča tudi po 25.6.1991. S tem dnem se je glede tega stanje spremenilo le toliko, da so se predpostavke za veljavnost zamenjave stanovanj presojale po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) in ne več po zveznih predpisih (Zakon o sredstvih in financiranju JLA, Uradni list SFRJ št. 53/84 in 57/89 in Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz Stanovanjskega sklada JLA, Vojaški uradni list št. 5/86 - 9/90). Soglasje k zamenjavi stanovanj bi morala potemtakem dati tožeča stranka in ne Komanda garnizona C. Ker torej tožeča stranka ni dala soglasja za zamenjavo in ker toženec tudi ne zatrjuje, da bi sodišče ugotovilo, da ima (oz. je imel) pravico do zamenjave stanovanja (4. odstavek 25. člena ZSR), je zamenjava v nasprotju z določbami ZSR. Toda po določbi 5. odstavka 25. člena ZSR mora tisti, ki je prizadet v svojih pravicah, ker je zamenjava sklenjena v nasprotju z zakonitimi določili, izpodbijati zamenjavo. To pravico ima zlasti stanodajalec oziroma lastnik stanovanja, ki pa mora v tem primeru vložiti tožbo in z njo zajeti vse udeležence zamenjave. Samo tako je mogoče po morebitni razveljavitvi zamenjave vzpostaviti prejšnje stanje.

Ker pa v konkretnem primeru tožeča stranka ni izpodbijala zamenjave stanovanj, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je torej sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (ni uporabilo določbe 5. odstavka 25. člena ZSR), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških postopka tako, da je tožeči stranki naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov (2. odstavek 166. člena, 1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP). Te je odmerilo po predloženih stroškovnikih in v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah. Priznalo je stroške za odgovor na tožbo 80 točk, navzočnost na narokih za glavno obravnavo skupaj 80 točk (1x po 40 in 2x po 20 točk), za obvestilo oziroma končno poročilo stranki 10 točk in za sestavo pritožbe 80 točk. Poleg tega je priznalo tudi sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 3.600,00 SIT in za pritožbo v znesku 7.200,00 SIT ter 325,00 SIT materialnih stroškov.