VSL sodba I Cp 333/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

[JEDRO]

Če toženka zato, ker se je imetnica stanovanjske pravice preselila v lastno stanovanjsko hišo, ni mogla obdržati pravice do nadaljnje uporabe stanovanja, lastnik stanovanja z njo ni dolžan skleniti najemne pogodbe. To pomeni, da toženka nezakonito uporablja stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da se mora izseliti iz enosobnega stanovanja št. 4 v izmeri 43,10 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše v L. ter to stanovanje prazno izročiti tožeči stranki. Toženko je še zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 8.700,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je v spornem stanovanju živela od 28.3.1989 dalje ter da je od tega dne tudi prijavljena na tem stanovanju. T.K. se je resda zavezala izprazniti stanovanje do 11.2.1992, vendar je popolnoma zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi izposlovala v uradnem zaznamku zapis, če bi v stanovanju res še živela toženka. T.K. je kot priča izpovedala, da je to želela, vendar je od referenta dobila odgovor, da to ni mogoče zabeležiti.

Zato je potem toženka 23.11.1992 vložila prošnjo za dodelitev stanovanja. Priče, ki jih je zaslišalo sodišče prve stopnje, je predlagala tožeča stranka, pri čemer V.D. prijateljuje z referentom, ki je zapisal uradni zaznamek z dne 7.1.1992. Zastavlja se vprašanje, kako in po kakšnem ključu je tožeča stranka predlagala kot priče ravno te stanovalce hiše. Toženka je predlagala zaslišanje R.N., D.F.

in F.Š., torej tiste, ki so za hišni svet podpisali potrdilo z dne 23.11.1992. Vse te dokaze je sodišče zavrnilo. Zmotna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zadeva v upravnem postopku glede dodelitve stanovanjske pravice končana. Upravni organ je namreč toženko pozval na dopolnitev vloge. Tudi delovna organizacija, kjer je zaposlena toženka, je prosila Komite za urejanje prostora za podaljšanje priznanja enkratne razpolagalne pravice, ki jo je imela na tem stanovanju.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je odločilno, da se je imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju T.K. preselila v svojo stanovanjsko hišo. Čim je tako, toženka glede na določbo 4. odst. 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih ne bi mogla obdržati pravice do nadaljnje uporabe stanovanja in zato tožeča stranka z njo tudi ni dolžna skleniti najemne pogodbe (148. čl. Stanovanjskega zakona). Ker toženka potemtakem nezakonito zaseda stanovanje, je zahtevek za izpraznitev vsekakor utemeljen (58. čl. SZ).

Vprašanja, ki jih odpira tožnica, so zato irelevantna. Tudi če je s T.K. res živela v ekonomski skupnosti in imela zato status uporabnice, je to, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, ne upravičuje do nadaljnje uporabe stanovanja. Izvajanje dokazov o tem, ali je toženka živela s T.K. v ekonomski skupnosti in od kdaj, je zato nepotrebno. Prav tako je brez pomena, ali ima toženka izglede za dodelitev spornega stanovanja.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.