VSL sklep III Cp 194/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Pritožnik zmotno interpretira določilo 148. člena Zakona o pravdnem postopku, ki sodišču nalaga dolžnost, da poizve za naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje. To namreč velja samo v primeru, ko stranka sama tega ne zmore.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe in zavrglo upnikov predlog. Proti temu se je pritožil upnik, ki sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega oziroma pravdnega postopka in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga njegovo spremembo ali razveljavitev. Navaja, da sodišču ni mogel posredovati drugega doložnikovega naslova, ker ga nima, saj je dolžnik odpotoval neznano kam. Ob tem opozarja na določilu 148. člena ZPP, po katerem sodišče poskusi dobiti potrebne podatke od pristojnega upravnega organa ali kako drugače. Po njegovem je torej sodišče dolžno iskati podatke o naslovu stranke, kateri naj se sodno pisanje vroči. To velja še toliko bolj ob znanem dejstvu izmikanja izvršilnemu postopku, ko dolžniki pošiljke enostavno nočejo sprejeti pod pretvezo, da so odpotovali. Pritožba ni utemeljena. Po določilu 35. člena Zakona o izvršilnem postopku mora biti v predlogu naveden dolžnik in po določilu 106. člena Zakona o pravdnem postopku mora biti navedeno njegovo ime in poklic ter stalno oziroma začasno prebivališče stranke, morebitnih njegovih zastopnikov in pooblaščencev. Vloga upnika tega ni vsebovala in sodišče ga je opozorilo na pomanjkljivost. Kljub temu upnik ni sporočil novega naslova dolžnika in ni sporočil, zakaj ne more sam izvedeti za njegov naslov. Zato je navedba dolžnika in s tem vloga upnika pomanjkljiva in jo je sodišče po določilu 109. člena Zakona o pravdnem postopku pravilno zavrglo. Pritožnik namreč ni navedel razlogov in ni dal ustreznih podatkov, brez katerih sodišče ne bi moglo ugotoviti dolžnikove identitete. Ker torej pritožnik zmotno interpretira določilo 148. člena zakona o pravdnem postopku, ki sodišču nalaga dolžnost, da poizve za naslov samo v primeru, ko stranka sama tega ne more, je sodišče druge stopnje po določilu 2. točke 380. člena zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) je uporabilo po pooblastilu 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 do 27/90 in RS št. 55/92), obojna pa na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).