VSL sodba II Cp 1803/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je toženec skupni lastnik stanovanja, je njegova obveznost plačila stroškov solidarna, pri čemer obveznost temelji na določbah Zakona o stanovanjskem gospodarstvu, ki je veljal v času nastanka obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi (1. in 3. točka izreka, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 11.386,00 SIT z zamudnimi obrestmi in 4.100,00 SIT stroškov postopka). Hkrati je odločilo, da mora toženec povrniti tožeči stranki v 15 dneh njene nadaljnje stroške postopka v znesku 3.000,00 SIT. Ugotovilo je namreč, da ugovor tožene stranke proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni utemeljen.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da ne ve, kaj in zakaj dolguje. Povedal je, da je vse od 16.10.1989 razvezan. Še pred razvezo ga je E.Z. izselila. Sodišče je obvestil, da je v teku pravda o višini solastninskega deleža. Za stroške bi moral odgovarjati lastnik. Ni prav, da odgovarja le eden od solastnikov. Nejasen je tudi izrek o tem, da ostane nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi v veljavi. E.Z. kot edina uporabnica je dolžna nositi stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Ko pritožba pravi, da je izrek sklepa nejasen, s tem smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP - po čl. 354/2 tč. 13, vendar ta kršitev ni podana. S sklepom o izvršbi je bilo pod točko 1. dolžniku naloženo, da v 8 dneh poravna terjatev po predlogu, pod točko 2. je sodišče dovolilo predlagano izvršbo, pod točko 3. pa je odmerilo stroške. Na ugovor dolžnika je bil s sklepom na red. št. 9 sklep o izvršbi razveljavljen pod točko 2. (tisti del, s katerim je bila dovoljena izvršba). Glede ostalega dela sklepa je bilo odločeno, da se bo zadeva obravnavala v pravdi po enakem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče procesno pravilno odločilo, da nerazveljavljeni del sklepa (točka 1. in 3.) ostane v veljavi. Ker se v primeru ugovora, kakršen je bil podan v tem postopku, po čl. 55a/1 Zakona o izvršilnem postopku nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je torej izrek sodbe v skladu s čl.451/4 ZPP.

Glede stvari same je bistveno dvoje: prvič, da tožbeni zahtevek predstavlja stroške upravljanja in vzdrževanja stanovanjske hiše, ki bremenijo etažne lastnike, kar je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi dne 9.9.1993 in zato tožena stranka ne more trditi, da ne ve, na kaj se dolg nanaša; drugič, da stanovanje predstavlja skupno premoženje. Da gre za skupno premoženje, je pooblaščenka tožene stranke povedala na glavni obravnavi dne 9.9.1993, pa tudi v pritožbi poudarja, da je pravda o višini solastninskih deležev v teku. Pri tem za obravnavano zadevo ni pomembno, kdaj je prenehala zakonska zveza.

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je po določbi čl.

43/1 Zakona o stanovanjskem gospodarstvu, ki je veljal v času nastanka obveznosti, le lastnik stanovanja tisti, ki mora plačati sorazmeren del stroškov, o katerih je govora v obravnavani zadevi.

Ker gre za skupno premoženje, je obveznost solidarna, kar med drugim pomeni, da tožeča stranka lahko celotno izpolnitev zahteva od enega skupnega lastnika, kar je sodišče prve stopnje prav tako poudarilo.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368. ZPP).