VSL sodba II Cp 476/94 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik v pritožbi ne more uspeti z zanikanjem tistega, kar je izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec plačati tožniku tolarsko protivrednost 42.400 DEM po srednjem tečaju Ljubljanske banke na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče nenadoma zaključilo glavno obravnavo in to potem, ko je tožnik brez premisleka in v tremi izjavil, da je lokal adaptiralo podjetje. Ta njegova izjava je bila prenagljena in neresnična, kar pojasnjuje v pisni izjavi z dne 15.12.1993. Na obravnavi je bil tako šokiran, da niti izjave ni uspel zapisati in seveda tudi ne izjave priče D.H.

Sredstva, s katerimi je bilo prejšnji najemnici E.Ž. odplačano nadomestilo za prepustitev lokala, so bila namreč tožnikova in ne sredstva podjetja A. Ljubljana. Denar je tožniku posodila D.H., ki je bila tudi pooblaščena za nekatere posle. Ta njen denar je uporabil tudi za adaptacijo lokala, kar vse je razvidno iz izjave D.H. z dne 13.12.1993. Nekaj denarja je tožniku posodila njegova mati, ki jo predlaga za pričo. V času adaptacije lokala podjetje A. ni imelo nikakršnega kapitala. Registrirano je bilo 30.5.1990, začetni kapital pa je znašal 2.000 tedanjih din. Tožnik je z lokalom razpolagal od 29.4.1991, vendar lokal ni bil takoj prenešen na podjetje. Zato je nesmiselna ugotovitev, da ga je lahko le podjetje oddalo v najem in prodalo investicije. Tožnik predlaga dokaz s svojo izjavo, z izjavo D.H., s podatki sodnega registra za podjetje A., njegove trditve pa potrjuje tudi dejstvo, da je v razmerju s tožencem nastopal vselej le tožnik v svojem imenu. Treba bi bilo zaslišati tudi D.H. in E.Ž. o tem, s kom je bila sklenjena pogodba in kdo je opravil adaptacije lokala. Sicer pa bi se moralo sodišče izreči za stvarno nepristojno, tožniku pa omogočiti, da se dodatno izjasni.

Pritožba ni utemeljena.

Stranke so sicer zaradi svoje maksimalne zainteresiranosti za svoj uspeh manj zanesljive od drugih dokaznih sredstev (to je tudi razlog za subsidiarnost dokaza z zaslišanjem strank - 2. odst. 264. člena ZPP), vendar so po drugi strani praviloma najbolj informirane o odločilnih in pomembnih dejstvih. V konkretnem primeru prvi pomislek odpade, saj se tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, očitno ni zavedal pravnega pomena svoje izpovedbe. Zato sedaj seveda ne more uspeti z zanikanjem tega, kar je izpovedal. Kot rečeno, je sam bržkone najbolj informiran o tem, kdo je adaptiral poslovni prostor (t.j. - on ali pa njegovo podjetje). In če je izpovedal, da je bilo to podjetje, ni videti razloga, da mu ne bi verjeli. Okoliščine, ki jih zatrjuje v pritožbi, namreč niso take, da bi izključevale njegovo izpovedbo. Podjetje A. je bilo namreč registrirano 30.5.1990, "pogodba o souporabi" z E.Ž. pa naj bi bila sklenjena skoraj leto dni kasneje. Tudi pritožbi priloženi izjavi tožnika in D.H. ne morejo omajati dokazne vrednosti tožnikove izpovedbe. Zato je brez pomena zaslišanje D.H. in ponovno zaslišanje tožnika, ki bi tokrat vedel za pravni pomen tega, kdo je adaptiral poslovni prostor. Ni izključeno, da bi potem temu prilagodil svojo izpovedbo. Končno je neutemeljen še pritožbeni očitek, da sodišče tožniku ni omogočilo, da se izjasni (verjetno o lastni izpovedbi). Kaj takega namreč ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, ki sta ga tako tožnik kot njegova pooblaščenka brez ugovora podpisala. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).