VSL sklep II Cp 1632/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sklep prve stopnje.

[JEDRO]

Ker se izjava o odpovedi dediščini ne more preklicati, se v pritožbi zoper sklep o dedovanju ni mogoče sklicevati na to, da je bila izjava dana v zmoti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg dediščine, kot dediče razglasilo zapustnikovo ženo L.P., zapustnikovi sestri F.M. in M.O. ter potomce zapustnikovih bratov A. in T.P. Glede na izjave o odstopu dednega deleža ter o odpovedi dediščini je ugotovilo, da dediščino dedujejo L.P. do 6/8 ter M.P. in J.P., vsak do 1/8. Zoper ta sklep se laično pritožujejo C.Š., C.J., M.O. in I.P.

Zatrjujejo, da so podali izjavo o odstopu svojega dednega deleža v zmoti, saj niso bili poučeni o razliki med odpovedjo in odstopom.

Svoje dedne deleže so namreč hoteli odstopiti zapustnikovi ženi.

Pritožbe niso utemeljene.

Izjava o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati (1. odst. 138. čl. Zakona o dedovanju). Trditve pritožnikov, da so bili v zmoti, so torej v tej fazi postopka neupoštevne. Stanje, nastalo z izjavo, je dokončno, gre torej za definitivno pridobitev ali izgubo dediščine. Izjava se lahko spremeni samo v primeru, če se bistveno spremenijo okoliščine in če se vsi prizadeti s tem strinjajo. Tega pa pritožniki ne zatrjujejo. Lahko zahtevajo kvečjemu razveljavitev izjav o odpovedi dediščine, če so bile dane v zmoti, vendar ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, marveč s tožbo (2. odst. 138. čl. Zakona o dedovanju). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljene pritožbe in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).