VSL sodba II Cp 1631/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

[JEDRO]

Če posamezen stanovalec odkloni protipožarno varovanje (ker npr. zanj ni potrebno), je kljub temu dolžan nositi stroške po ključu, kot ga je določila skupnost stanovalcev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 0,30 SIT z zamudnimi obrestmi. Zavezalo ga je tudi, da mora tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 5.800,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in zatrjuje, da so predmet spora stroški varovanja, ne pa stroški za obratovanje protipožarnega sistema, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Stroški varovanja so porazdeljeni med lastnike lokalov in garažnih boksov, vendar jih toženec ni dolžan plačati, saj garažnega boksa ne uporablja.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da gre za spor majhne vrednosti (I. odst. 458. člena ZPP), sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (I. odst. 467. člena ZKP). Toženčeve trditve, da v konkretnem primeru ne gre za povrnitev stroškov obratovanja protipožarnega sistema, marveč za povrnitev stroškov protipožarnega varovanja, so zato irelevantne. Prav tako ne more uspeti z ugovorom, da nima avtomobila ter da zato ne uporablja garažnega boksa. Protipožarno varovanje spada namreč v širši sklop gospodarjenja s stanovanjsko hišo. Stanovanjska hiša je gospodarsko funkcionalna celota. Z njo gospodarijo in jo opravljajo stanovalci.

Ti so (bili) imetniki stanovanjske pravice in etažni lastniki. Status obeh je (bil) samoupravni status. Tako eni kot drugi so (bili) v hiši samoupravno organizirani v skupnost stanovalcev. In če je hiša preko samoupravnih organov sklenila, da bo organizirala določeno vrsto protipožarnega varovanja, je s tem zavezala tudi posamezne stanovalce. Če stanovalec enostransko odkloni tako varovanje (pa četudi z izgovorom, da nima avtomobila ter da ga zato ne potrebuje), je kljub temu dolžan nositi stroške zanj po ključu, kot ga je sprejela skupnost stanovalcev (38. člen Zakona o stanovanjskem gospodarstvu - Ur. l. SRS št. 83/81, 34/8, 24/85 in 1/86). Končno je neutemeljen tudi ugovor zastaranja. Zahtevek se namreč nanaša na terjatev za mesece junij, julij in avgust 1987, tožba pa je bila vložena 30.3.1988 (371. člen ZOR).

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodiče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).