VSL sklep Cpg 1252/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO] Čim je sklep o glavni razdelitvi (v stečajnem postopku) pravnomočen in v njem terjatev upnika, katere ugotovitev zahteva z ugotovitveno tožbo, ni upoštevana, upnik nima več pravne koristi od tega, da se ugotovi njegova v stečajnem postopku prerekana terjatev.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je zaključilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za ugotovitev obstoja vtoževane terjatve v znesku 28.951,00 SIT s pripadki. Zoper sklep je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri pojasnjuje kako in v kakšnem postopku je uveljavljala sporno terjatev in zatrjuje, da je sklep sodišča prve stopnje nevzdržen. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob zaključku glavne obravnave (11.5.1993) sklep o glavni razdelitvi v stečajnem postopku zoper toženo stranko že pravnomočen. Ne izpodbija tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da v pravnomočnem sklepu o glavni razdelitvi v stečajnem postopku upnikova terjatev, katere ugotovitev zahteva s to tožbo, ni bila upoštevana in niso rezervirana zanjo sredstva, ker upnik terjatve v stečajnem postopku ni prijavil pravočasno. Na podlagi teh ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upnik nima več pravnega interesa na ugotovitveni tožbi in je zato sklep, s katerim je tožbo zavrglo, pravilen. Upnikov pravni interes na tožbi za ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve je v tem, da bo upnik v stečajnem postopku prišel do sorazmernega poplačila terjatve. O pravici do poplačila se odloča s sklepom o glavni razdelitvi v stečajnem postopku. Čim pa je sklep o glavni razdelitvi v stečajnem postopku pravnomočen in v njem upnikova terjatev ni upoštevana, upnik ne more priti več do poplačila te terjatve. Zaradi tega pa tudi nima več pravne koristi od tega, da sodišče ugotovi obstoj njegove terjatve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo (2. odst. 288. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 187. čl. ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in po 2. točki 380. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.