Denationalized property return does not terminate existing leases unless originally under 10 years.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po določilu prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja. Če pa so bila ta razmerja dogovorjena za dobo več kot 10 let, trajajo lahko največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek citiranega člena). Le-teh razmerij (dogovorjenih za dobo več kot 10 let) po določbi tretjega odstavka citiranega člena ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, s tem da je določilo rok izpraznitve le-teh z dnem 23.3.1996 (enoletni rok), toženi stranki pa je obvezalo tudi k povrnitvi tožničinih stroškov v postopku na prvi stopnji.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo toženki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Revidentki menita, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določilo prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnica je po vrnitvi denacionaliziranega premoženja vstopila v pogodbeno razmerje med toženkama in prejšnjim najemodajalcem in zato ni upravičena zahtevati izpraznitve poslovnih prostorov. Ob sklepanju najemnega razmerja je bilo dogovorjeno, da bo le-to trajalo najmanj 10 let. S pobijano odločbo je povzročena toženkama krivica. Sodišči nižjih stopenj sploh nista upoštevali določila drugega odstavka 24. člena ZDen. Upoštevati bi bilo potrebno, da je pri toženkah zaposlenih pet delavcev in da gre tudi za socialne probleme. Čudi ju, da je bil spor hitro rešen ter prosita, da se ju oprosti plačila sodnih taks.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženi reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je odpoved najemne pogodbe za poslovne (gostinske) prostore, ki so bili vrnjeni denacionalizacijski upravičenki. Po določilu prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja. Če pa so bila ta razmerja dogovorjena za dobo več kot 10 let, trajajo lahko največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek citiranega člena). Le-teh razmerij (dogovorjenih za dobo več kot 10 let) po določbi tretjega odstavka citiranega člena ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine.

V obravnavanem primeru je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno, da je bilo najemno razmerje za sporne gostinske prostore med toženkama kot najemojemalkama in družbenim podjetjem "P." B. kot najemodajalcem sklenjeno 1.1.1992 za nedoločen čas, da je tožnica kot denacionalizacijska upravičenka dobila vrnjene sporne prostore z odločbo o denacionalizaciji 21.6.1994, da je bil z najemno pogodbo dogovorjen enoletni odpovedni rok, da je tožnica sodno odpovedala najemno pogodbo z enoletnim odpovednim rokom ter da je tožena stranka prejela odpoved 23.3.1995. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in torej ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ker je bilo ugotovljeno, da sta imeli toženki sporne poslovne prostore v najemu za nedoločen čas, je tožnica, ki je po vrnitvi denacionaliziranega premoženja vstopila na mesto najemodajalca, (24. člen ZDen), lahko sodno odpovedala obstoječe najemno razmerje z enoletnim odpovednim rokom kot sta določala 24. in 26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (po katerih preneha pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, s sodno odpovedjo pogodbe o najemu). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje rešili spor med pravdnima strankama v skladu z zgoraj navedenimi predpisi. To pa pomeni, da sta njuni odločitvi v skladu z zakonom in da zakona nista zmotno uporabili. V reviziji toženk uveljavljen revizijski razlog zmotene uporabe materialnega prava zato ni podan. Revizijsko sodišče samo pa ni ugotovilo, da bi bila v postopkih na drugi ali prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Neutemeljeno revizijo toženk je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).

O predlogu toženk, da se ju naj oprosti plačila sodnih taks, podanem v reviziji, pa revizijsko sodišče ni smelo odločati, ker je odločanje o tem pridržano sodišču prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).