VSL sklep II Cp 4182/2008 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO] Sodišče prve stopnje je preuranjeno sklepalo o (ne)potrebnosti stroškov, nastalih v postopku glede začasne odredbe. Stroški izdaje začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, so sestavni del pravdnih stroškov in se o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je A. V. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženec) dolžan povrniti J. V. in M. V. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma prvotožnik in drugotožnica) stroške nastale v postopku začasne odredbe v višini 602,71 EUR, v 15-ih dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu v zvezi z 12. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede stroškov postopka ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri reševanju predloga za odmero stroškov spregledalo, da je o stroških že delno pravnomočno odločeno odločeno s sklepom z dne 4.10.2006 (listovna številka 13-16). V navedenem sklepu je namreč sodišče prve stopnje odločilo, da so stroški izdane začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški. Prav tako izpostavlja, da v obrazložitvi sklepa ni odločilnih dejstev o tem, kdaj je tožeča stranka predlagala, naj ji sodišče odmeri stroške postopka, tako da tožena stranka ne more preverjati pravočasnosti predloga, ki ji sploh ni bil vročen. Ker predlog za odmero stroškov toženi stranki ni bil poslan v izjasnitev, je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti, kar je bistveno vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi. Tožena stranka posebej poudarja, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni, saj je tožena stranka ugovarjala zgolj obstoj verjetnosti terjatve, tožeča stranka pa se je v odgovoru na ugovor spuščala predvsem v vprašanje nevarnosti nastanka škode, ki sploh ni bila ugovarjana. Tožena stranka zato meni, da gre za pri odgovoru na ugovor za popolnoma nepotrebne stroške. Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri izdaji izpodbijanega sklepa, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede (ne)potrebnosti stroškov nepopolno ugotovljeno. Pritožba tožene stranke sicer navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, vendar kršitev vidi v tem, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v povračilo pravdne stroške, ki jih podatki spisa ne opravičujejo, ker gre za nepotrebne stroške. Pritožba tožene stranke torej očita sodišču prve stopnje napačno uporabo 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je, tako kot pritožba tožene stranke, tudi sodišče prve stopnje preuranjeno sklepalo o (ne)potrebnosti stroškov, nastalih v postopku glede začasne odredbe, in se je pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno oprlo na 15. člen Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl., v nadaljevanju ZIZ). V primeru, ko se odloča o izdaji začasne odredbe v pravdnem postopku, je namreč odločitev o začasni odredbi del pravdnega postopka (1. odstavek 270. člena in 272. člen ZPP), ne glede na to, da se ob izdaji začasne odredbe uporabljajo tudi določbe ZIZ. Navedeno pomeni, da se o stroških postopka, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (4. odstavek 163. člena ZPP). Med pravdnim postopkom odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških postopka le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP). Pri izdaji začasne odredbe gre za začasno odločitev. Šele na podlagi končne odločbe je možno zaključiti, ali so bili stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe potrebni ali ne. V določilu 6. odstavka 163. člena ZPP tako ni pravne podlage, da bi se o stroških izdaje začasne odredbe odločilo med pravdnim postopkom. Stroški izdaje začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, so torej sestavni del pravdnih stroškov in se o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča, kot to določa 4. odstavek 163. člena ZPP (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 202/97). Upoštevajoč zapisano, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 355. v povezavi s 366., 366a in 3. točko 365. člena ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo o predlogu tožeče stranke za povračilo stroškov glede izdaje začasne odredbe odločiti s končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.