Sklep II Ips 98/96 · Sklep II Ips 98/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Po pričetku veljavnosti omenjene novele ZPP (Ur.list RS št.55/92) vložena tožba že z višino takratnega tožbenega zahtevka ni dosegala mejnega, za dovoljenost revizije odločilnega zneska, v reviziji izpodbijani znesek pa je še nižji. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 392. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 382. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 23.923,37 SIT, da pa ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke napram tožniku in zato toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnikovo terjatev v prej navedeni višini s pp. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. V pravočasni reviziji proti navedenima sodbama tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni dovoljena. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska. Z novelo (Ul. RS št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil ta znesek določen v višini 80.000,00 SIT. Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil 11.10.1993, zahteval plačilo zneska 53.760,29 SIT s pp, tega zneska v teku postopka ni zvišal, v prvem sojenju je bilo pravnomočno odločeno o znesku 23.923,37 SIT, v sedanjem drugem sojenju pa o znesku v enaki višini. Po pričetku veljavnosti omenjene novele vložena tožba že z višino takratnega tožbenega zahtevka ni dosegala mejnega, za dovoljenost revizije odločilnega zneska, v reviziji izpodbijani znesek pa je še nižji. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.