Sodba II Ips 1/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obrestni del tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.200.000,00 SIT od 31.3.1993 do 9.7.1995, zavrne.

[JEDRO] Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, saj bolečine in strah nimajo cene. Tako dobi odškodnina za negmotno škodo značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR, odmeri po razmerah v času zaključka glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki. Ta je tako v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje, zato od tega trenutka dalje do plačila dolguje poleg glavnice še obresti po 1. odstavku 277. člena ZOR. Glede na navedeno ni zakonite podlage, da bi tekle zamudne obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 1.225.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.215.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe, od zneska 10.000,00 SIT pa od dne škodnega dogodka 18.4.1991 do plačila. Prisojeni glavnični znesek 1.225.000,00 SIT predstavlja odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 1.200.000,00 SIT (300.000,00 SIT za telesne bolečine, 100.000,00 SIT za strah in 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnino za gmotno škodo in sicer znesek 10.000,00 SIT za uničeno oziroma poškodovano obleko, znesek 15.000,00 SIT pa za stroške zdravljenja. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Proti takšni sodbi je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 200. in 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo obresti od odškodnine za negmotno škodo od vložitve tožbe, namesto od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi določena odškodnina je bila odmerjena na podlagi škodnih posledic, ugotovljenih z izvedeniškim mnenjem, ki je bilo podano mesec dni pred izdajo sodbe. Obrestovanje odmerjene odškodnine bi preseglo pravno priznano škodo tožeče stranke. Državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bodo tožeči stranki pripadle zakonite zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine 1.200.000,00 SIT od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 10.7.1995. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z 2. odstavkom 408. člena, v zvezi s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. V slovenski sodni praksi je že od leta 1987 uveljavljeno enotno stališče, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za negmotno škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Materialnopravna podlaga navedenega stališča je v določilih 200. in 277. člena ZOR, kot pravilno navaja državno tožilstvo. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, saj bolečine in strah nimajo cene. Tako dobi odškodnina za negmotno škodo značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR, odmeri po razmerah v času zaključka glavne obravnave in naloži v plačilo toženi stranki. Ta je tako v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje, zato od tega trenutka dalje do plačila dolguje poleg glavnice še obresti po 1. odstavku 277. člena ZOR. Glede na navedeno ni zakonite podlage, da bi tekle zamudne obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato je vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka te odločbe.