VSL sklep II Cp 1325/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Sodišče v sklepu o dedovanju navede sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, ki ga lahko dediči izpodbijajo le s tožbo.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo zapuščino po pok. M. S. ter na podlagi zakona razglasilo za dediče zapuščine zapustničine sinove F. S., J. S., C. S. in zapustnikovo hči M. Ž., vsakega do 1/5 ter zapustničinega vnuka Z. S. in zapustnikovo vnukinjo L. S., vsakega do 1/10. V sklepu o dedovanju je sodišče navedlo sporazum vseh dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine. Sodišče je tudi odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise. Proti navedenemu sklepu se je pritožil zakoniti dedič J.S. ter iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je dne 14.5.1993 udeležil zapuščinske obravnave po pok. materi M.S., kjer so soglasno razdelili ostanek imetja po pok. materi. Sodnici je predložil pogodbo z dne 6.12.1984, s katero mu je mati podarila parcele št. 79/1, 80/1 in 128/1, vse pod vložno št. 581 k.o. L.. Ta pogodba je bila sodno overjena, plačana sodna taksa in davek na promet z nepremičninami, ni pa bila pogodba zemljiškoknjižno izvedena. Menil je, da bo sodnica to pogodbo v celoti upoštevala, česar pa ni storila, kar je doumel šele po prihodu domov, ko je ponovno pregledal darilno pogodbo in ugotovil, da je bila parcela št. 79/1 napisana na njegovega brata F. S. Poudarja, da je s to pogodbo izrazila svojo željo pokojna mati, zato naj ugodi sodišče druge stopnje njegovi pritožbi, saj se s pritožiteljem strinjajo tudi ostali dediči ter naj se ta pomota popravi v njegovo korist. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi dne 14.5.1993 (list. št. 6) izhaja, da so na njej dediči sklenili dedni dogovor, ko so predhodno še pojasnili, da je pokojna mati že za časa življenja razpolagala s svojim premoženjem in ga podarila svojim otrokom, vendar pa nekaterih darilnih pogodb ni bilo mogoče izvesti, ker so spadale v prvo kmetijsko območje. Zapis dednega dogovora je jasen in razumljiv. Podpisal ga je tudi pritožitelj brez kakršnihkoli pripomb. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je vsebino dednega dogovora v celoti vneslo v sklep o dedovanju (3. odstavek 214. člena Zakona o dedovanju). Glede na pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje pripominja, da je dedni dogovor pravni posel razpolaganja neke osebe s svojim podedovanim premoženjem in gre za dogovor dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine. V zapuščinskem postopku bi bilo mogoče spremembo dednega dogovora doseči le s sporazumom med dediči. Ne more pa pritožitelj v tem postopku z enostransko izjavo zahtevati od sodišča razveljavitev ali spremembo dednega dogovora. Le v posebni pravdi bi bilo mogoče izpodbijati veljavnost dednega dogovora, ki je pogodba, sklenjena tudi po načelih obligacijskega prava. Eventualne napake glede volje strank bo torej mogoče uveljavljati le v civilni pravdi po načelih Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na izpodbojnost pogodb. Izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zaradi česar je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (člen 380 tč. 2 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v pritožbi niso bili zaznamovani. Določbe Zakona o pravdnem postopku na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-1).