Sodba II Ips 395/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Izrek sodbe, ki se glasi na izstavitev listine, sposobne za zemljiško knjigo, vsebinsko obsega obveznost overitve podpisov na že sklenjeni prodajni pogodbi. Gre za drugače izražen zahtevek z vsebino, ki je v bistvu enaka.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca prodala tožnikoma parceli št... in ... vl. št... k.o... Tožencema je naložilo, da izstavita tožnikoma listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti lastninsko pravico pri nevedeni nepremičnini na vsakega od tožnikov do polovice. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da sta tudi stranska intervenienta kupila od tožencev iste nepremičnine, vendar je tožnikoma priznalo močnejšo pravico, ker sta nepremičnine kupila, plačala in jih prevzela v posest prej kot stranska intervenienta. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov in potrdilo sodbo prve stopnje. Očitek, da tožnika nista imela pravnega interesa za tožbo, je štelo kot neodločilen. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in pravna stališča ter dodalo, da tožnika nista mogla prenesti na intervenienta več pravic, kot sta jih imela sama. Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da tožba ni bila potrebna. Ugotovitveni izrek je odveč, ker pogodba, ki sta jo med seboj sklenili tožeča in tožena stranka, ni bila razveljavljena. Če je pogodba veljavna, toženi stranki ni treba izdajati še posebne listine za vknjižbo lastninske pravice. Umestna bi bila le tožba zaradi dosege dejanja, to je na overovitev prodajne pogodbe. Tožeča stranka in stranska intervenienta na revizijo niso odgovorili in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (390.čl. Zakona o pravdnem postopku). Revizija ni utemeljena. Ugotovitveni izrek je odveč in je tudi napačen, ker se nanaša na ugotovitev dejstev (187.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljnjem ZPP). V tem ima revizija prav. Toda ta del izreka sodbe le smiselno uvaja drugi, dajatveni izrek, za katerega pa je podan povsem jasen pravni interes tožeče stranke, ki sicer razpolaga s prodajno pogodbo kot veljavnim pravnim naslovom, za pridobitev lastninske pravice pa ji manjka vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način (33.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Vendar ugotovitveni del izreka v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Ugoditev temu zahtevku pomeni kršitev 1. odst. 187.čl. ZPP, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe in zato ne predstavlja utemeljenega revizijskega razloga (2. tč. prvega odst. 385.čl. ZPP). Izrek sodbe, ki se glasi na izstavitev listine, sposobne za zemljiško knjigo, vsebinsko obsega obveznost overitve podpisov na že sklenjeni prodajni pogodbi. Gre za drugače izražen zahtevek z vsebino, ki je v bistvu enaka. V obravnavanem primeru pa je izrek tak, kot je, celo ustreznejši od morebitnega izreka z obveznostjo overitve podpisov na pogodbi, kajti sklenjena pogodba ima določbo, ki dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na kupca pri celem vložku št... k.o..., čeprav sta bili predmet prodaje samo dve od treh parcel, vpisanih pri tem vložku. Zahtevek na overitev tako oblikovane pogodbe bi bil torej nesklepčen. Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).