VSL sodba Kp 1671/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba obd. M.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka 5.000 tolarjev povprečnine.

[JEDRO] Ker obdolženka ob izrekanju sodbe na prvi stopnji več kot eno leto po nezakoniti vselitvi ni izpraznila stanovanja, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko ji je v pogojni obsodbi naložilo tudi posebno obveznost, da izprazni stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja nezakonite vselitve po I. odst. 182. čl. KZ RS. Izreklo ji je pogojno obsodbo in ji v tej določilo kazen 2 meseca zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in če bo v roku 5 mesecev izpraznila stanovanje, v katerega se je nezakonito vselila. Zoper to sodbo se je pritožila obdolženka zaradi "kršitev določil postopka in izreka o kazni oz. o premoženjskopravnem zahtevku". Predlaga, da se sodbo v izreku o kazni spremeni. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo. Pri tem je dovolj upoštevalo vse olajševalne okoliščine, saj obdolženki ni izreklo kazni, temveč le pogojno obsodbo, to pa je le opomin ob zagroženi kazni. V pogojni obsodbi je obdolženki določilo primerno kazen in dovolj dolgo preizkusno dobo. Pravilno je tudi odločilo, ko je obdolženki naložilo posebno obveznost, da izprazni stanovanje, v katerega se je nezakonito vselila. Dolžnost sodišča v kazenskem postopku je med drugim tudi, da poskrbi za odpravo nezakonitih stanj, povzročenih s storitvijo kaznivega dejanja. Temu so namenjene tudi določbe II. odst. 182. čl., na podlagi katerih sme sodišče obdolžencu, če mu izreče pogojno obsodbo, naložiti, da izprazni stanovanje, v katerega se je nezakonito vselil. Če sodišča storilcem kaznivih dejanj nezakonite vselitve ne bi izrekala take obveznosti, bi storilci kaznivih dejanj trajno pridobivali pravico stanovanja na škodo občanov, ki ob znanem pomanjkanju stanovanj, več let čakajo na zakonito rešitev svojih stanovanjskih problemov. Ker je obdolženka ob izrekanju sodbe na prvi stopnji, to pa je bilo eno leto in štiri mesece po storitvi kaznivega dejanja, še vedno stanovala v stanovanju, do katerega nima pravice, je sodišče prve stopnje, ko ji je izreklo pogojno obsodbo, odločilo pravilno, da ji je naložilo še posebno obveznost, da mora v določenem roku stanovanje izprazniti. Šele, če bo obdolženka izpolnila naloženo ji obveznost, bo izkazano, da je bil izrek pogojne obsodbe upravičen. Pri izreku obveznosti po II. odst. 182. čl. KZ RS pa sodišče ni vezano na predloge strank in zato ni utemeljena pritožba, ko uveljavlja, da je sodišče z izrekom take sankcije "prekoračilo obtožbo". Izrečena obveznost pa tudi ni v nasprotju z voljo oškodovanca, saj iz zapisnika o glavni obravnavi (list 30) izhaja, da je predstavnik oškodovanca, Občine Ljubljana-Šiška, izrecno zahteval, da obdolženka izprazni stanovanje. Izpraznitveni zahtevek je sodišče prve stopnje izreklo le kot posebno obveznost v pogojni obsodbi, v skladu z določili II. odst. 52. čl. KZ SFRJ v zvezi z II. odst. 182. čl. KZ RS. Ni pa oškodovancu prisodilo tudi premoženjskopravnega zahtevka, kot to zmotno meni pritožba, ker izpodbija sodbo tudi v odločbi o tem zahtevku, ki sploh ni bil prisojen. Dejstvo, ki ga objavlja pritožba, da naj bi se obdolženka dogovarjala z bodočo lastnico stanovanja, upravičenko do denacionalizacije, pa na pravilnost in zakonitost izreka ne more vplivati, saj bo denacionalizacijska upravičenka s stanovanjem lahko razpolagala šele, če ji bo in ko ji bo vrnjeno. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst. 98. in 101. čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka, ob upoštevanju obdolženkinih premoženjskih razmer.