VSL sklep II Cp 1115/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

156. člen ZOR ureja zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, ne pa pogojev in predpostavk za izdajo začasne odredbe. To ureja ZIP v svojem štiriindvajsetem poglavju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki prepovedovalo uporabo stiskalnic, kaloriferjev in dvigal v njenih proizvodnih prostorih v Tržiču.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožniki niso predlagali izdajo začasne odredbe po 265. čl. ZIP ampak na podlagi 156. čl. ZOR. Cilj tožnikov je, da se uvedejo ustrezni ukrepi, s katerimi bi se preprečilo nastajanje nadaljnje škode na njihovem zdravju ter njihovo vznemirjanje. Bivanje v predmetnem stanovanju je za tožnike nevarno. Tožena stranka ni pripravljena izročiti tožnikom drugega primernega stanovanja oziroma izročiti primeren znesek za nakup stanovanja. Taka rešitev bi bila ugodna za obe stranki. Z ugoditvijo začasni odredbi po 156. čl. ZOR, bi bil interes tožene stranke, da se spor reši čim prej.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala za verjeten obstoj terjatve, ni pa izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to pa je nevarnost, da bo tožena stranka onemogočila ali otežila izterjavo zahtevane odškodnine. Glede nedenarne terjatve, pa je štelo, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da je začasna odredba potreba, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Zato je prvostopno sodišče zahtevek po izdaji začasne odredbe zavrnilo. Taka odločitev prvostopnega sodišča, je po mnenju pritožbenega sodišča, ki glede ugotovitev prvostopnega sodišča nima nobenih pomislekov, pravilna.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 156. čl. ZOR. Citirano določilo govori o zahtevi, po odstranitvi škodne nevarnosti, in ne ureja pogojev in predpostavk za izdajo začasne odredbe, kot napačno meni pritožba. Tožeča stranka tako ni mogla predlagati izdaje začasne odredbe po 156. čl. ZOR, ampak po 265. čl. ZIP (v kolikor gre za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve) in po 267. čl. ZIP (kolikor gre za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve). Dejstvo, ali je tožena stranka pripravljena izročiti tožnikom drugo primerno stanovanje oziroma jim izročiti primeren znesek za nakup stanovanja, pa na odločitev o začasni odredbi nima vpliva.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP).