VSL sklep I Cp 1230/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Plačilo stroškov izvedenca se naloži tisti stranki, v katere korist gre izvedba dokaza.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je izvedenki V. H. odmerilo izvedenino v skupnem brutto znesku 4.876,50 SIT in tožniku naložilo plačilo navedenega zneska izvedenine v roku 8 dni.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da tožnik ni predlagal izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Res je tožnik dal pripombe na izvedeniško mnenje, ker je bilo to pomanjkljivo in nestrokovno, vendar od zaslišanja izvedenca na obravnavi ni bilo nobene koristi in so nastali nepotrebni stroški. Tožnik ni dolžan plačati stroškov izvedenca, ker je dokazno breme na toženi stranki in ker se izvedenec ni pripravil za obravnavo in ni pojasnil tega, kar je tožnik ugovarjal glede mnenja.

Pritožba ni utemeljena.

Vse pritožbene trditve o nestrokovnosti izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke V. H. in o nepripravljenosti izvedenke na obravnavi so povsem neutemeljene in v neskladju s podatki spisa ter pomenijo le subjektivno oceno tožeče stranke, ki pa ni v skladu z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, razvidnimi iz sodbe z dne 8.3.1993, ki je postala pravnomočna dne 17.6.1993. Sodna izvedenka je svoje izvedensko mnenje podala v pismeni obliki, pripombe na to izvedensko mnenje je imela izključno tožeča stranka, zato je bilo tudi potrebno neposredno zaslišanje izvedenke na obravnavi. Izvajanje dokazov z zaslišanjem sodne izvedenke na glavni obravnavi dne 8.3.1993 je bilo opravljeno smiselno na zahtevo tožeče stranke, torej načelno v njeno korist. Sodišče pa naloži plačilo stroškov tisti stranki, na katere korist gre izvedba dokazov, to pa je bila v obravnavanem primeru tožeča stranka. Pa tudi sicer je prvostopno sodišče s pravnomočno sodbo naložilo tožeči stranki, da povrne vse stroške za izvedenko toženi stranki in je te stroške upoštevalo v korist tožene stranke pri medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank. Tudi za dodatne stroške izvedenke je prav, da velja isti kriterij, kot za prvi del stroškov, torej, da jih je dolžna nositi tožeča stranka. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče utemeljeno v skladu z določbami 256/2 v zvezi s členom 249/3 ZPP naložilo tožeči stranki plačilo izvedenine v znesku 4.876,50 SIT. Ob tem, ko tožeča stranka višini zneska ne oporeka, pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da ni podan noben izmed zatrjevanih pritožbenih razlogov, tako, da je pritožba neutemeljena.

Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (člen 380 tč. 2 ZPP).