VSL sodba in sklep I Cp 1197/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik mora izkazati lastninsko pravico na stvari, ki jo zahteva ter da je ta stvar v dejanski oblasti toženca. V lastninski tožbi se tožnik ne more uspešno sklicevati, da je družbenik v d.o.o., ki je lastnica stvari, katere vrnitev se zahteva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženec vrniti aparat za avtogeno varjenje, štiri kompresorje za hladilnik blagovne znamke Aspera 7,5 ter 3 vodne črpalke za pralni stroj WM 110 tako, da te stvari na lastne stroške pripelje v servisa in jih izroči tožniku v brezhibnem stanju. Hkrati je sodišče zavrniloČ zahtevek na plačilo protivrednosti navedenih stvari v znesku 112.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1991 dalje do plačila v primeru, da toženec nima v posesti navedenih stvari. Z izpodbijanim sklepom pa sodišče prve stopje ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe z razširitvijo tožeče stranke z drugo tožečo stranko O. ter hkrati odločilo, da se zahtevek te tožeče stranke proti toženi stranki obravnava ločeno.

Proti navedeni sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da dovoli subjektivno spremembo tožbe ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obveže na plačilo stroškov pravdnega postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnik kot solastnik do ene polovice ustanovil podjetje v zasebni lasti O. T. Dalje poudarja tožnik, da so stvari, ki so predmet te pravde, last podjetja O. ter istočasno v solasti tožnika do ene polovice. Zato ima tožnik kot solastnik oz. skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice in gre v obravnavanem primeru za sosporništvo po 196. čl. ZPP. Ni sprejemljiva odločitev sodišča, da se ne dovoli subjektivna sprememba - razširitev tožbe tožeče stranke z drugo tožečo stranko O. ter da se zavrne tožbeni zahtevek na vrnitev stvari solastniku - tožniku. Končno tožnik še predlaga, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, ker je slabega premoženjskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko z izpodbijanim sklepom ni dovolilo predlagane pridružitve tožniku novega tožnika. Po določilu 2. odst. 196. čl. ZPP se lahko do konca glavne obravnave ob pogojih iz 1. odst. 196. čl. ZPP pridruži tožniku nov tožnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru zahtevane predpostavke za pridružitev tožniku novega tožnika O. niso podane ter se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v izogib ponavljanja.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku utemeljeno zaključilo, da tožnik v postopku ni dokazal predpostavk iz 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80 in 36/90), zlasti ne lastninske pravice na stvareh, ki jih zahteva od toženca. Pri tem je utemeljeno opozorilo, da je tožnik sam, zaslišan na glavni obravnavi dne 25.8.1992 (list. št. 16) med drugim izpovedal, da je odkupil celotni inventar ter pet avtomobilov ob preoblikovanju servisa O. in so bili med tem inventarjem tudi vtoževani predmeti, vse kar je odkupil pa je postalo premoženje podjetja O. Tožnik tudi v pritožbi sam navaja, da so stvari, ki so predmet te pravde, last podjetja O.đ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da ustanovitelji oz.

družbeniki navedene družbe niso v nikakršnem stvarnopravnem odnosu do premoženja družbe. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in jih nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Sodišče druge stopnje še pripominja, da priznanje pravne osebnosti družbe z omejeno odgovornostjo, za kar gre v obravnavanem primeru, pomeni ločenost med pravnima sferama družbenikov in družbe. S tem, da namreč družbeniki ustanovijo d.o.o., ne postanejo podjetniki v širšem smislu. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368 in čl. 380 tč. 2 ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. O tožnikovem predlogu na oprostitev plačila sodnih taks pa bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom (1. odst. 173. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl.

Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).