VSL sodba II Cp 993/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Stranka, ki je odgovorna za neizpolnitev pogodbe, ne more zahtevati vračila are, niti ne more zahtevati znižanja are, če ta ni bila pretirana. Ara ni pretirana, če znaša 10% kupnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval plačilo 315.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval plačilo 4.500 DEM z zamudnimi obrestmi, ki jih banke priznavajo za hranilne vloge na vpogled od 21.11.1988 do plačila.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je šlo v konkretnem primeru za nakup gostinskega lokala, katerega lastnica pa ni bila toženka. Gostinska oprema je navedena le v točki II/1 predpogodbe in so zaradi tega napačni zaključki prvega sodišča, da je bil dogovor le za gostinsko opremo v znesku 45.000 DEM. Tožnik je v spis vložil mnenje cenilca, po katerem je vrednost celotnega inventarja manjša kot pa je znašala ara. Sicer pa naj bi toženka prodala inventar za 20.000 DEM, v mesecu oktobru pa je prodajala inventar za 40.000 DEM.

Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni ugotovilo okoliščin, pomembnih za odločitev o višini are in le domneva, da finančni položaj tožnika ni bil slab, kajti v nasprotnem primeru ne bi takoj pristal na ceno, ki jo je navedla toženka. Tudi ni jasno, kakšna je bila škoda, ki jo je utrpela toženka, niti v čem je bila prikrajšana zaradi začasne neuporabe inventarja, ko pa lokal ni obratoval že od avgusta 1988. Pritožba ni utemeljena.

Ara je denarni znesek ali druga količina nadomestnih stvari, ki jih pogodbena stranka izroči drugi pogodbeni stranki v znak, da je med njima pogodba sklenjena (prvi odstavek čl. 79 ZOR). Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, se sme druga stranka zadovoljiti s prejeto aro (prvi odst. čl. 80 ZOR). Kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik toženki kot aro izročil 5.000 DEM. Tožnik bi lahko zahteval vrnitev are le v primeru, če bi dokazal, da ni odgovoren za neizpolnitev pogodbe. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ustrezno ocenilo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je za neizpolnitev pogodbe odgovoren tožnik in v posledici tega ne more zahtevati od toženke vračila are. Neutemeljeno se tožnik v pritožbi sklicuje, da ni vedel, da je toženka lastnica lokala, ko pa to izhaja iz same pogodbe z dne 21.11.1988, ko je v točki I. navedeno, da je poslovni prostor v najemu. Tako je bila oziroma je morala biti tožniku jasna ta okoliščina že ob sklenitvi pogodbe. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati, da je bila vrednost inventarja dosti manjša, ko pa ni uveljavljal čezmernega prikrajšanja (čl. 139 ZOR), niti se ne more sklicevati, da je toženki predlagal znižanje kupnine. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.

Glede na kupnino (45.000 DEM) je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ara ni pretirana in vsled tega tožnik ne more zahtevati zmanjšanja are, čeprav so ostali razlogi za zavrnitev tega dela zahtevka vprašljivi (finančna zmožnost tožnika, prikrajšanje toženke zaradi neuporabe lokala, tožnikov odstop od pogodbe), ker nimajo podlage v izvedenih dokazih, oziroma v ZOR-u niso navedeni ti razlogi.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).