VSL sklep II Cp 1954/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO] Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi je razlog za razveljavitev prvostopne sodbe, če je zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja treba ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan vrniti tožniku avtomobilsko prikolico leto izdelave 1987, dvoosno, dolžine 383 cm, širine 194 cm, težko 320 kg, s štirimi kolesi, s kasonom iz plastificirane mase temnorjave barve in s cerado za pokritje svetlo sive barve. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan plačati škodo zaradi obrabe prikolice v znesku 20.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Hkrati je naložilo tožencu, da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 29.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da pričevanje priče P.T. ni upoštevanja vreden dokaz, na katerem bi se gradila sodba. Trdi, da mu tožnik prikolice ne bi nikoli posodil. Če je prikolico prodal pod realno ceno, je to stvar poslovnega rizika. Navaja tudi, da se je tožnik zglasil pri L.A. iz S. in Š.L. iz Č. in ju nagovarjal, da bi neresnično izpovedala, da sta bila ob priliki dogovora prisotna v tožnikovi hiši in slišala, da naj bi bila prikolica posojena. Predlaga njuno zaslišanje. Glede zahtevka na plačilo obrabe prikolice pa meni, da je neutemeljen in da ni z ničemer dokazan. Pritožba je utemeljena. Po določilu člena 352 ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. V danem primeru toženec v pritožbi zatrjuje, da je tožnik nagovarjal L.A. iz S. in Š.L. iz Č., naj bi v postopku izpovedala, da sta bila prisotna v dolžnikovi hiši v času dogovora in da sta slišala, da naj bi bila prikolica posojena. Ob navajanju tega novega dejstva, pa toženec predlaga v pritožbi tudi ustrezne dokaze s katerimi bi se to dejstvo dokazalo (zaslišanje obeh navedenih kot priči). Morebitno tožnikovo dejansko nagovarjanje omenjenih oseb h krivi izpovedbi, kot to navaja toženec v pritožbi, predstavlja odločilno okoliščino, pomembno za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma za presojo, ali je šlo med tožnikom in tožencem za posojilno oziroma za kupoprodajno pogodbo. Če se namreč izkaže, da pritožbene navedbe toženca držijo, je lahko vprašljiva resničnost izpovedi priče P.T., hkrati pa tudi izpoved tožnika samega in s tem tudi njegove trditve, da je predmetno prikolico tožencu le posodil, ne pa tudi prodal. Prvostopno sodišče se je namreč v svoji dokazni oceni oprlo predvsem na izpovedbi strank, pri čemer je verjelo tožniku, ki je s svojo izpovedjo deloval bolj prepričljivo, posredno pa je tožnikovo izpoved potrdil še kot priča zaslišan P.T.. Dejansko stanje je tako po mnenju pritožbenega sodišča nepopolno ugotovljeno in je iz tega razloga potrebno na podlagi 3. odst. 370. člena ZPP prvostopno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti z zaslišanjem v pritožbi predlaganih prič ali držijo pritožbene navedbe toženca, o tem zaslišati tudi pravdni stranki in nato ob ponovni presoji že izvedenih dokazov ter ob presoji novo izvedenih dokazov o zadevi ponovno odločiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 166/3 ZPP.