VSL sklep II Cp 1949/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni razlog za ugovor proti sklepu o izvršbi (50. člen ZIP) zatrjevana nezakonitost izvršilnega naslova.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice proti sklepu o izvršbi, ker je ugotovilo, da dolžnica ne navaja razlogov, iz katerih se po 50. členu Zakona o izvršilnem postopku lahko izpodbija sklep o izvršbi.

Proti sklepu se pritožuje dolžnica. V pritožbi ponavlja svojo trditev, da upniku ničesar ne dolguje, kar dokazuje listina, ki nosi datum 2. avgust 1989, nemška marka pa tudi ni bila nikoli v Sloveniji plačilno sredstvo. Ugovorov materialne narave ni mogla podati, ker ji tega sodišče, čeprav je predložila zdravniško spričevalo, ni omogočilo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo ugovor dolžnice in je svojo odločitev oprlo na pomanjkanje razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so v 50. členu Zakona o izvršilnem postopku primeroma našteti, je pravilna, saj izvršilno sodišče ni pooblaščeno presojati zakonitosti odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, prav to pa pritožnica tudi v tej pritožbi ponovno predlaga. Dolžničina trditev, da nemške marke niso bile in niso plačilno sredstvo v Sloveniji, je sicer točna, vendar pa iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnica dolžna plačati upniku znesek 3.815,00 din (sedaj SIT), to pa upnik v tem izvršilnem postopku tudi zahteva. Ko dolžnica v pritožbi ponovno zatrjuje, da je svojo obveznost izpolnila in se pri tem sklicuje na potrdilo, ki naj bi nosilo datum 2. avgust 1989, ji je potrebno povedati, da s to svojo trditvijo prav tako le izpodbija zakonitost izvršilnega naslova, saj po določbi 8. točke 50. člena Zakona o izvršilnem postopku ne preprečuje izvršbe dejstvo prenehanja terjatve pred izvršljivostjo izvršilnega naslova oziroma če je terjatev prenehala v času, ko bi dolžnik lahko to uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V obravnavanem primeru namreč dolžnica zatrjuje plačilo dne 2. avgusta 1989, odločba, ki je izvršilni naslov, pa je postala izvršljiva mnogo kasneje.

Ker prvo sodišče z izpodbijanim sklepom in postopkom pred njim tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, na kar mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP), je pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP.