VSL sklep Kp 1487/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] S tem, ko je obdolženec dejal zasebni tožilki: "Mi pa vemo kako ste kupili stanovanje" in da ga on (obdolženec) ni tako kupil, še ni storil kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odstavku 108. čl. KZS, ker s tem še ni trdil o zasebni tožilki ničesar konkretnega, kar bi lahko škodovalo njeni časti in dobremu imenu.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je temeljno sodišče zavrglo zasebno tožbo, s katero je bilo obdolžencu očitana storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odst. 108. čl. KZ RS. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil kazenskega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nadaljno obravnavo in sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zasebno tožbo zavrglo na podlagi I. odst. 438. čl. ZKP iz razlogov iz 1. tč. 270. čl. ZKP, torej zato, ker dejanje, ki je predmet zasebne tožbe ni kaznivo dejanje. Obdolženec naj bi v zasebni tožbi očitano mu kaznivo dejanje storil s tem, da je na terasi hiše na v Ljubljani dne 18.9.1993 zasebni tožilki J.Ž. v zvezi z nakupom stanovanja rekel: "Mi pa vemo, kako ste ga kupili". Na vprašanje navzočega B.D. "Kako ste ga pa vi kupili", je obdolženec zasebni tožilki rekel: "Tako ne kot vi". Vse skupaj pa naj bi obdolženi povedal z ostrim glasom in na način, da je bilo razumeti, da z nakupom stanovanja s strani zasebnih tožilcev nekaj ni bilo v redu. Po oceni sodišča prve stopnje trditve, ki jih je izrekel obdolženi ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odst. 108.čl. KZ RS, saj nimajo takšne narave, da bi lahko škodovale časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. Kaj pa je obdolženi s trditvami mislil, pa sodišču ni znano. V pritožbi pooblaščenec zasebnih tožilcev navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in preuranjeno. Nadalje iz pritožbe izhaja, da se da iz izrečenih besed in na način, kako so bile izrečene povzeti, da je obdolženec zasebnima tožilcema očital, da so do stanovanja prišli na nezakonit način. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sklenilo povsem pravilno, saj v besedah, ki jih je izrekel obdolženi, ne moremo zaslediti znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Ne smemo pa sprejeti logike, na kateri temelji pritožba in enostavno sklepati, kaj si je obdolženi mislil ter na takšni osnovi izpeljati zaključek, da je obdolženec zasebnima tožilcema očital nezakonito ravnanje, na način kot je to izpeljano v pritožbi. Sodišče lahko razsoja le na podlagi dejstev, ki so zaznavna zunanjemu svetu, ne more in ne sme pa odločati zgolj na temelju tega, kar naj bi si nekdo mislil, ob izrečenih besedah, kot je to podano v konkretnem primeru. Na osnovi navedenega se pritožba kot neutemeljena zavrne, kar je v skladu s III. odst. 397. čl. ZKP.