VSL sklep Kp 1673/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornice obd. A.P. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Ponovitvena nevarnost je nedvomno podana, če je obdolženka osumljena večjega števila kaznivih dejanj, ki jih je izvrševala v razdobju 2 let, zadnjega med njimi še potem, ko je bila že zaslišana pred preiskovalnim sodnikom.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper imenovano obdolženko iz pripornega razloga po 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP podaljšalo pripor še za mesec dni, to je vključno do 19.1.1994. Zoper ta sklep se pritožuje zagovornica, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZKP in predlaga, da se pripor odpravi. Pritožba ni utemeljena. V izpodbijanem sklepu ni v pritožbi zatrjevanega nasprotja med izrekom sklepa in obrazložitvijo. V izreku sklepa je navedeno, da je pripor podaljšan iz razloga po 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP, to je zaradi nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti ponavljala kazniva dejanja, okoliščine na podlagi katerih sodišče prve stopnje ocenjuje, da je podana takšna nevarnost, pa so navedene tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi povzema navedbe iz predloga preiskovalnega sodnika, ko le-ta pojasnjuje, katera preiskovalna dejanja je potrebno še opraviti. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za podaljšanje pripora v določilih ZKP, konkretno v čl. 197/II in je tedaj v skladu s predpisi odločilo, da se pripor zoper obdolženko na predlog preiskovalnega sodnika podaljša. Pravilno pa je tudi ugotovilo ter obrazložilo okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženka na prostosti znova storila kazniva dejanja. Te okoliščine so v izpodbijanem sklepu dovolj podrobno pojasnjene, vsekakor pa ni mogoče mimo ugotovitve, da je obdolženka osumljena velikega števila posameznih kaznivih dejanj, ki jih je storila v razmeroma dolgem časovnem razdobju od septembra 1990 pa do 11.11.1993, pri čemer je to zadnje dejanje storila kljub temu, da je vedela, da je zoper njo v teku kazenski postopek zaradi večjega števila kaznivih dejanj, saj je bila pred tem že zaslišana dne 15.9.1993 pri preiskovalnem sodniku. Te okoliščine je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, ko je štelo, da je podan priporni razlog iz 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP. Okoliščine, da mladoletni otroci pogrešajo obdolženko, teh ugotovitev ne morejo spremeniti, poleg tega pa je iz podatkov v spisu razvidno, da otroci živijo pri svojem očetu, zanje pa sta pripravljena skrbeti tudi starša obdolženke. Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti.