Sodba II Ips 83/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Zavarovancu, ki je po prometni nesreči s svojim udeleženim vozilom odpeljal s kraja dogodka, je najprej treba dokazati, da se je objektivnih dejstev nesreče zavedal; šele potem je mogoče nanj prevaliti dokazno breme o nealkoholiziranosti.

[OBRAZLOŽITEV] Ker je tožeča stranka namesto toženca kot povzročitelja škode svojemu zavarovancu izplačala odškodnino v znesku 107.493,00 SIT, je na podlagi splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in zaradi izgube kritne pravice od toženca zahtevala povračilo navedenega zneska. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbo tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Za pravni temelj regresne obveze toženca ni pomembno, da je izpovedal, da se mu je le zdelo, da je nekam zadel. Dejstvo je, da je ob speljevanju s parkirišča zadel v zavarovančevo vozilo, svoje zavarovalne pravice pa je izgubil, ker je po prometni nesreči izginil. Šteje se, da je voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, če se med drugim po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti. Svoje regresne obveze bi se lahko ekskulpiral le ob dokazu, da ni kriv za škodni dogodek, ali pa, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Ničesar od tega pa toženec ni dokazal. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Po določbi tretjega člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92, ki jih je predpisala tožeča stranka, toženec pa je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe nanje pristal, bi kot zavarovanec izgubil pravice iz zavarovanja, če bi v času prometne nezgode, ki bi jo zakrivil, kot voznik zavarovanega vozila vozil pod vplivom alkohola. Vožnja pod vplivom alkohola pa se med drugim predpostavlja tedaj, če se voznik po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti. Na načelni ravni ima torej tožeča stranka prav, ko se sklicuje na navedena določila splošnih pogojev in - ker je toženec po trčenju s parkiranim vozilom odpeljal - prevali dokazno breme o nealkoholiziranosti na toženca. Vendar pa je pravno normo mogoče uporabiti le glede na konkretno dejansko stanje. To pa je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno s stališča, da je mogoče tožencu verjeti, da ni zaznal udarca v parkirano vozilo in "da se mu je le zdelo, da je v nekaj zadel". Ob taki dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, pa ni mogoče sprejeti teze tožeče stranke, ki jo ponavlja tudi v reviziji, da se je toženec po prometni nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. Ne glede na možno različno razlago pojma "prometna nesreča", v obravnavanem primeru zaradi opisane dejanske ugotovitve ni mogoča ugotovitev o toženčevem aktivnem ravnanju - izmaknitvi, ki naj bi predpostavljala alkoholiziranost. Domneva o pobegu in alkoholiziranosti torej obvisi v zraku: ker ni zanesljivo dokazano, da bi toženec vedel, da je zadel parkirani avto, torej povzročil "nesrečo", mu tudi ni mogoče šteti v breme, da je odpeljal dalje, kar naj bi imelo za posledico prevalitev dokaznega bremena o nealkoholiziranosti. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati, da bi zmotno uporabila materialno pravo. Ker revizijsko sodišče v postopku tudi ni našlo napak in nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo zato treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).