VSL sklep I Cp 4200/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO] Če se je dedič odpovedal dediščini v korist določenega dediča, o pozneje najdenem premoženju ni mogoče odločiti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem JB sodi tudi odškodnina priznana z odločbo Slovenske odškodninske družbe, d.d. v višini 2.627,98 EUR in za dediče te naknadno najdene zapuščine razglasilo zapustnikovega sina JB do 1/4, vnukinjo SV do 1/4 in vnuka JL do 1/2. Proti takšni odločitvi je dedinja ABB vložila pritožbo, v kateri je navedeno, da med dediče naknadno najdene zapuščine sodi tudi ona, saj je zapustnikova hčerka. Zato prosi za popravilo sklepa. Pritožba je utemeljena. Izpodbijani dodatni sklep o dedovanju je bil izdan na podlagi določila 1. odst. 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem sodišče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli premoženje, ki je bilo najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V prejšnjem dodatnem sklepu o dedovanju je bil kot dedič do 1/2 določen JL, ki je postal dedič na podlagi dednih izjav zakonitih dedinj zapustnikove hčerke HL in pritožnice, ki sta se dedovanju odpovedali v njegovo korist. V skladu z določilom 2. odst. 136. člena ZD se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu dednega deleža. To pomeni, da sta dedinji dediščino sprejeli, nato pa z njo razpolagali tako, da sta jo odstopili v korist zapustnikovega vnuka JL. Vendar pa takšno razpolaganje velja le za tisto premoženje, za katerega se je takrat vedelo. Odškodnina Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 2.627,98 EUR, ki je bila kasneje z odločbo Slovenske odškodninske družbe, d.d., z dne 26.3.2008 priznana zapustniku JB, je premoženje, za katerega pritožnica ni dala izjave ne o sprejemu ne o odpovedi dediščini, niti o odpovedi v korist drugega dediča. Če za to premoženje ni vedela, ga tudi ni mogla nikomur odstopiti. Sodišče zato kasneje pridobljene zapuščine oziroma navedene odškodnine s sklepom ne bi smelo razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ampak bi moralo pritožnico pozvati na izjavo v zvezi z novo pridobljeno zapuščino oziroma jo vprašati, ali je pripravljena tudi ta del premoženja z neodplačnim razpolaganjem prenesti v korist svojega nečaka. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da gre za ustaljeno stališče sodne prakse (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1888/2002 in Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Cp 1807/2006). Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbi 2. odst. 136. člena in 1. odst. 221. člena ZD, je bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 163. členom ZD).