VSL sodba I Cp 697/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Glede na določbo 1. odst. 78. člena ZASP mora biti dovoljenje avtorja za prenos materialne avtorske pravice na tretjega v pogodbi izrecno navedeno.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v zvezi s skelpom z dne 3.2.2009) razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 40.010,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2005 dalje do prenehanja obveznosti. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vrednost tožničinega avtorskega dela precenjena, sodišče prve stopnje pa ni utemeljilo, kako je določilo znesek 3.195.000,00 SIT. Nadalje navaja, da avtorske pravice tožnice ni kršila namerno ali iz hude malomarnosti. Blagovno znamko je namreč kupila od Vinske kleti GB, ta pa od S.. Tožena stranka je bila prepričana, da je glede blagovne znamke vse urejeno in da jo lahko nemoteno uporablja. Zato ni podlage, da se na podlagi 168. člena ZASP nadomestilo običajnega honorarja poveča za 200 %. Sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj se je odločilo za maksimalno povečanje honorarja. Tožena stranka le polni vino za trg, ni pa njena primarna dejavnost oblikovanje vsebine in oblike etikete, neutemeljena pa je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka vedela za vsebino poravnave med tožečo stranko in S. Sicer pa tožena stranka vztraja pri že podanem stališču, da je tožnica svoje materialne avtorske pravice na sliki prenesla na družbo S d.d., L. Za svoje delo je že prejela ustrezen honorar in ga zato ne more ponovno zahtevati od tožene stranke. Iz pogodbe o prenosu materialnih upravičenj med S d.d. in tožečo stranko je razvidno, da se tožnica odpoveduje vsem zahtevkom zoper S d.d. v zvezi s kršitvijo njenih avtorskih pravic ter izrecno dovoljuje, da S d.d., brez omejitev in nadomestil prodaja vino z nalepkami, na kateri je njeno delo. Tožnica se je torej odpovedala materialnim upravičenjem iz avtorske pravice s pogodbo, sklenjeno med njo in S, iz te pogodbe pa tudi ne izhaja prepoved nadaljnje prodaje nalepk. Pritožba ni utemeljena. Na vse, kar navaja tožena stranka v pritožbi in kar je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je odgovorjeno v razlogih izpodbijane sodbe. Z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Pravilno je prvostopno stališče, da iz pogodbe, ki je bila sklenjena med tožnico in S, ne izhaja upravičenje S za nadaljnji prenos materialnih avtorskih pravic na tretjega. Glede na določbo 1. odst. 78. člena ZASP bi moralo biti takšno dovoljenje avtorja za prenos materialne avtorske pravice na tretjega v pogodbi izrecno navedeno, kar pa iz pogodbe nedvomno ne izhaja. Za uporabo dela umetniške slike tožnice na nalepkah steklenic vina, ki ga je tržila tožena stranka, torej le-ta ni imela pravne podlage in je s tem posegla v avtorsko pravico tožeče stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ki se v tem strinja s stališčem prvega sodišča in njegovimi razlogi, je takšen poseg tožene stranke opredeliti kot hudo malomarnost. Tožena stranka je poslovni subjekt, katere dejavnost ni le polnjenje vin, temveč tudi prodaja ustekleničenega vina za komercialne namene. V okvir dejavnosti tožene stranke torej sodi tudi oblikovanje vsebine in oblike etikete za vino, ki ga polni. To pa poslovnemu subjektu nalaga ustrezno skrbnost, katero je tožena stranka opustila. Nenazadnje pa je tožena stranka tudi potem, ko je bila opozorjena na kršitev tožničine avtorske pravice, še nadalje vztrajala pri svojem stališču, da je upravičena uporabljati tožničino avtorsko delo na etiketah steklenic vina, se pri tem tudi tekom postopka in v pritožbi sklicevala na pogodbo o poravnavi z dne 24.2.1998, torej tekom celega postopka vztrajala pri stališču, da je njen poseg v tožničino avtorsko pravico dopusten, kar pa ni več le poseg v avtorsko pravico iz hude malomarnosti, temveč tudi nameren poseg v avtorsko pravico. Glede na spredaj navedeno je torej prvo sodišče utemeljeno uporabilo določbo 168. člena ZASP o civilni kazni. Zakaj šteje, da je po tožnici uveljavljan znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila za tovrstno uporabo njenega avtorskega dela primeren, je prvostopno sodišče jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe in se pri tem ustrezno sklicevalo na status tožnice kot umetnice, na ceno njenih slik, upoštevajoč dejstvo, da se v konkretnem primeru njena stvaritev uporablja v komercialne namene. Tudi povečanje honorarja oziroma izrek najvišje civilne kazni, je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe (točka 30), na te razloge pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jih povzema kot svoje. Noben uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.