Sodba II Ips 451/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Čeprav je sprejemanje dokazne presoje vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, predvsem v 219. do 276. členu ZPP, vendar nobeno procesno določilo ne omejuje sodišča pri izbiri, o tem katere dokaze od predlaganih bo izvedlo in kakšno dokazno vrednost bo dalo posameznim dokazom, ker bi bilo to tuje sistemu proste presoje dokazov kot metodi ugotavljanja dejanskega stanja, temelječem na načelu materialne resnice kot enem izmed temeljnih procesnih načel ZPP. Povedano velja tudi za dokaz, ki ga je revident predlagal v pritožbenem postopku (kemijska analiza papirja, na katerem je pogodba zapisana) in o katerega pravno odločilni vrednosti se je pritožbeno sodišče izjavilo ter so drugačna revizijska izvajanja protispisna. S tem pa ko niso bili izvedeni dokazi, ki bi po stališču revidenta morali biti, pa so bila kljub temu ugotovljena vsa odločilna dejstva, ni moglo priti do v reviziji zatrjevanih kršitev določb postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo ugotovilo, da pravno dejanje brezplačnega razpolaganja stečajnega dolžnika T.d.o.o. V. v stečaju in sicer sklenitev pogodbe o brezplačnem prevzemu izpolnitve, s katero se je T. zavezal nasproti tožencu, da bo izpolnil njegovo obveznost po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Grosupljem in vrnil toženčev dolg njegovemu upniku C. Z., nima pravnega učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika in da mora toženec zato plačati tožeči stranki 788.553,50 SIT s pripadki in stroški postopka. Sodišče druge stopnje je toženčevo v pritožbo zavrnilo in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je sodišče prve stopnje ocenilo za neverodostojne listine in cesijsko pogodbo, pritožbeno sodišče pa sploh ni odločalo o pritožbenem predlogu, da se ugotovi verodostojnost sporne pogodbe s kemijsko tehniko. Zaradi takega postopanja so bile kršene določbe ZPP, predvsem razpravno načelo. Obstaja pa tudi kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar ugotavlja sodišče in kar izhaja iz listin.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da obstaja nasprotje med tem kar ugotavlja sodišče in kar izhaja iz listin. Po presoji revizijskega sodišča taka izvajanja niso utemeljena. Namreč očitnega nasprotja ni, ker sta sodišči nižjih stopenj pojasnili, zakaj v reviziji omenjenih listin nista šteli za verodostojne, ter sta svoje ugotovitve oprli na preostale izvedene dokaze, kar sta prav tako obširno pojasnili. Navedena revizijska izvajanja posegajo v dejansko presojo sodišč druge in prve stopnje ter v zbiranje procesnega gradiva (7. in 8. člen ZPP). Čeprav je sprejemanje dokazne presoje vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, predvsem v 219. do 276. členu ZPP, vendar nobeno procesno določilo ne omejuje sodišča pri izbiri, o tem katere dokaze od predlaganih bo izvedlo in kakšno dokazno vrednost bo dalo posameznim dokazom, ker bi bilo to tuje sistemu proste presoje dokazov kot metodi ugotavljanja dejanskega stanja, temelječem na načelu materialne resnice kot enem izmed temeljnih procesnih načel ZPP. Povedano velja tudi za dokaz, ki ga je revident predlagal v pritožbenem postopku (kemijska analiza papirja, na katerem je pogodba zapisana) in o katerega pravno odločilni vrednosti se je pritožbeno sodišče izjavilo ter so drugačna revizijska izvajanja protispisna. S tem pa ko niso bili izvedeni dokazi, ki bi po stališču revidenta morali biti, pa so bila kljub temu ugotovljena vsa odločilna dejstva, ni moglo priti do v reviziji zatrjevanih kršitev določb postopka. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar dejansko poizkuša doseči revizija s svojimi izvajanji o domnevnih postopkovnih kršitvah, pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (3. odstavek 385. člena ZPP).

V okviru uradne dolžnosti je revizijsko sodišče preizkusilo odločbi nižjih sodišč še v smeri morebitnih kršitev, ki jih sodišče mora upoštevati na podlagi določb 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in dalje, da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Glede na ugotovitev, da toženec ni dokazal, da sporno plačilo temelji na odplačnem pravnem poslu in da nasprotno predstavlja sporno plačilo brezplačno razpolaganje s premoženjem sedanjega stečajnega dolžnika, sta sodišči druge in prve stopnje o sporu pravilno odločili po določbah 112. in 116. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (bivše federacije št.

84/89), po katerih so pravna dejanja, s katerimi se brezplačno ali za neznatno plačilo razpolaga z dolžnikovim premoženjem, brez pravnega učinka proti stečajni masi, nasprotna stranka pa mora vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitnim dejanjem. Pobijana odločitev je zato tudi materialnopravno pravilna.

Ker v reviziji uveljavljene kršitve niso podane, revizijsko sodišče pa ni ugodilo uradoma upoštevnih kršitev, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).