VSL sklep II Kp 89/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba pooblaščenca oškodovanca Ž. M. se zavrne kot neutemeljena.

Ž. M. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Taka odločitev je v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP, ki pa a contrarium pomeni, da sodišče obdolženca nikoli ne more oprostiti plačila stroškov oškodovanca oziroma nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca. To so stroški kazenskega postopka, ki jih je obsojenec ki je spoznan za krivega, dolžan plačati ne glede na to, če ga sodišče dela ali vseh stroškov iz 1. do 6. točke 2. dostavka 92. člena ZKP oprosti. Zato pritožba, ki meri na to, da bi sodišče moralo odločiti tako, da se nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca izplačajo iz proračuna, ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženi I. S. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta, hkrati pa odločeno, da se obdolženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, odločilo, da mora obsojenec oškodovancu Ž. M. plačati znesek 1.228,73 EUR, kar predstavlja nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca odvetnika K. L. iz Ljubljane.

Zoper ta sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca z navedbami, da uveljavlja kršitev materialnega prava. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se odmerjena nagrada in izdatki oškodovančevega pooblaščenca izplačajo iz proračunskih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno razmerje med oškodovancem in pooblaščencem temelji na pogodbi. Zato mora oškodovanec v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZKP plačati stroške zastopanja, kar pa ne pomeni, da bo oškodovanec tudi dokončno nosil te stroške. O tem kdo bo dokončno nosil stroške, je določeno v določbah člena 95 do 97 ZKP.

V konkretnem primeru je sodišče obdolženega I. S. oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Taka odločitev je v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP, ki pa a contrarium pomeni, da sodišče obdolženca nikoli ne more oprostiti plačila stroškov oškodovanca oziroma nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca. To so stroški kazenskega postopka, ki jih je obsojenec ki je spoznan za krivega, dolžan plačati ne glede na to, če ga sodišče dela ali vseh stroškov iz 1. do 6. točke 2. dostavka 92. člena ZKP oprosti. Zato pritožba, ki meri na to, da bi sodišče moralo odločiti tako, da se nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca izplačajo iz proračuna, ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka (čl. 98/1 ZKP v zvezi s čl. 94/1 ZKP).