VSL sklep I Cpg 932/2007 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti 2.102,78 € njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Tožeča stranka je ves čas postopka navajala, da se nihče od pristojnih delavcev tožeče stranke ne spominja, da bi tožeča stranka kdaj prejela pošto z navedeno lokacijsko informacijo ter da tožeča stranka nima nikjer zabeleženo, da bi prejela zadevno lokacijsko informacijo. Navedeno odločilno dejstvo naj bi izhajalo predvsem iz delovodnika prejete pošte pri tožeči stranki. Tožeča stranka ima namreč skrbno organizirano dokumentarno poslovanje in skrbno beleži vsako pošto ter dokument, ki pride ali odide iz poslovnih prostorov. Kljub temu da je za ugotovitev tega dejstva tožeča stranka sama v izvedbo predlagala dokaz z vpogledom v delovodnik prejete pošte, kopije delovodnika prejete pošte sodišču ni predložila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo kot prepozno. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da je bila vložena po preteku enoletnega roka za uveljavljanje jamčevalnih sankcij zaradi pravne napake na kupljeni stvari. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 7.735,62 € v roku 15 dni od izdaje sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka ter predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zaključek sodišča, da je tožeča stranka izvedela za omejitve gradnje najkasneje v aprilu leta 2003, t.j. po pridobitvi lokacijske informacije z dne 7. 4. 2003, je pravilen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka lokacijsko informacijo z dne 7. 4. 2003 tožeči stranki posredovala. Tožeča stranka pa je ves čas postopka navajala, da se nihče od pristojnih delavcev tožeče stranke ne spominja, da bi tožeča stranka kdaj prejela pošto z navedeno lokacijsko informacijo, ter da tožeča stranka nima nikjer zabeleženo, da bi prejela zadevno lokacijsko informacijo. Navedeno odločilno dejstvo naj bi izhajalo predvsem iz delovodnika prejete pošte pri tožeči stranki. Tožeča stranka ima namreč skrbno organizirano dokumentarno poslovanje in skrbno beleži vsako pošto ter dokument, ki pride ali odide iz poslovnih prostorov. Kljub temu, da je za ugotovitev tega dejstva tožeča stranka sama v izvedbo predlagala dokaz z vpogledom v delovodnik prejete pošte, kopije delovodnika prejete pošte sodišču ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka lokacijsko informacijo z dne 7.4.2003 posredovala tožeči stranki, ta pa jo je prejela. V pravdnem postopku mora namreč stranka, ki navaja dejstva, na katere opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo, sodišču tudi dejansko predložiti. Prvostopenjsko sodišče je jasno navedlo razloge, ki potrjujejo dejstvo, da je tožena stranka zadevno lokacijsko informacijo posredovala tožeči stranki, zato ni podana kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Ker pa je vsa prejeta pošta pri tožeči stranki razvidna iz listine - skrbno vodenega delovodnika prejete pošte, je sodišče pravilno zavrnilo vse ostale dokazne predloge tožeče stranke. Ravno tako velja tudi za dokaz z zaslišanjem M. M..

Nadaljnje trditve tožeče stranke, da je bila prevarana, ker tožena stranka sama določa namembnost zemljišč ter način njihove uporabe in ker je tožeči stranki prikrila dejstvo, da na stavbnih zemljiščih, ki jih je tožeča stranka prejela, ni možna gradnja, pa so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (1. odst. 337. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z drugo točko 365. člena ZPP, pritožbo zavrnilo ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so v zvezi z njim nastali med postopkom. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa povrniti njene. Toženi stranki je višje sodišče priznalo priglašenih 3750 točk za odgovor na pritožbo (Odvetniška tarifa 6. točka tar. št. 27), 20 točk za končno poročilo stranki, 47,7 točk materialnih stroškov (2% do 1000 točk ter 1% nad 1000 točk) ter 20% davek na dodano vrednost. Ker je nagrada za posvet s stranko že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe, pritožbeno sodišče tega stroška toženi stranki ni priznalo. Upoštevajoč vrednost točke 0,459 €, priznani stroški tožene stranke povezani z odgovorom na pritožbo znašajo, kot izhaja iz izreka te odločbe.