VSL sodba Kp 1477/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na podlagi I. odst. 98. čl. ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v višini 5.000,00 SIT. Pravna podlaga za uporabo določil KZ SFRJ in ZKP je v 4. čl. Ustavnega zakona RS (Ur.l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).

[JEDRO] Obdolženec je v prepiru sunil starejšo sosedo z grebljo v hrbet, da je ta padla po bregu in se lahko telesno poškodovala. Dejansko stanje je prav ugotovljeno, pritožba zavrnjena.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odst. 54. čl. KZ RS in mu z uporabo omilitvenih določb izreklo denarno kazen v višini 4.500,00 SIT. Kazen je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe, ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT določil en dan zapora. Na podlagi I. odst. 98. čl. je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan obdolženec zasebni tožilki povrniti stroške kazenskega postopka, sodišču pa plačati povprečnino odmerjeno na 4.000,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločalo. Takrat je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo med drugim tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede objektivnega poteka dogodka, ne pa glede oblike krivde, ki naj bi bila podana pri obdolžencu. Sodišče prve stopnje namreč ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj meni, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, ne pa morda s kakšno drugo obliko krivde. V novi sodbi, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo po ponovnem obravnavanju zadeve, in ki jo obdolženčev zagovornik s pritožbo ponovno napada zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je po mnenju sodišča druge stopnje zadovoljivo pojasnjena obdolženčeva oblika krivde, ki je bila neprepričljivo pojasnjena v prvi sodbi. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo pojasnilo svoje stališče o tem, da je bil pri obdolžencu podan eventualni naklep. Obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo izpodbija dejansko stanje glede poteka dogodka in trdi, da bi moralo sodišče verjeti obdolžencu, ki je v svojem zagovoru povedal, da se je zasebna tožilka poškodovala, ko je zaradi izgube ravnotežja padla na tla. Svojo razlago dogodka opira na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je dopustil možnost, da so poškodbe, ki jih je utrpela zasebna tožilka, nastale zaradi padca zasebne tožilke po tleh in ne nujno zaradi udarcev s topim predmetom. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je zasebna tožilka padla zato, ker je izgubila ravnotežje zato, ker jo je porinil obdolženec. Taka dokazna ocena ni v nasprotju z mnenjem izvedenca. Iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da obdolženec zasebne tožilke sicer ni udarjal, jo je pa porinil tako, da je izgubila ravnotežje in padla. Edino vprašanje, ki je v prejšnjem postopku ostalo v zvezi s tem nepojasnjeno je bilo, s kakšno stopnjo krivde je obdolženec ravnal. Ker je sodišče prve stopnje v novi sodbi prepričljivo obrazložilo svoje stališče, da je obdolženec ravnal z eventualnim naklepom, je dejansko stanje tudi v subjektivnem pogledu prav ugotovljeno. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega, je obdolžencu na podlagi I. odst. 98. čl. ZKP, naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka v višini 5.000,00 SIT. Pri odmeri je upoštevalo zahtevnost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca.