VSL sodba Kp 1317/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornika obdolženega D. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 4.000,00 SIT.

[JEDRO]

Obdolženec je prometno nezgodo zakrivil zaradi vinjenosti, ki je bila v vzročni zvezi z nezgodo, zaradi vožnje s hibnim vozilom (zavorni sistem brez zavorne tekočine) in zaradi spregledanja oškodovanca, takšne obdolženčeve vožnje, ki razkriva obdolženčevo lahkomiselnost in neodgovoren odnos do prometne varnosti pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, kar je eden od zakonskih pogojev za izrek pogojne obsodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Obdolženi D. V. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa v 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS. Na podlagi 3. odstavka citirane določbe mu je bila izrečena kazen 3 mesece zapora. Po členu 68. KZ SFRJ mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 6 mesecev. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi odločbe o kazni in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče "primerno pogojno kazen".

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščine, v katerih je obdolženec zakrivil z obravnavano prometno nezgodo oziroma teža storjenega dejanja in stopnja obdolženčeve kazenske odgovornosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dovoljujejo izreka pogojne obsodbe.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obdolženec zaradi vinjenosti, ki je bistveno prizadela njegove sposobnosti za varno in zanesljivo vožnjo (1. odstavek 164. člena ZTVCP), zaradi hibnega zavornega sistema, ki je bil brez zavorne tekočine, zaradi česar je bila močno zmanjšana učinkovitost zaviranja (1. odstavek 192. člena ZTVCP), ter zaradi tega, ker je prepozno zagledal oškodovanca, ki je prečkal vozišče po zaznamovanem prehodu za pešce (2. odstavek 30. člena ZTVCP), povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil oškodovanec huje telesno poškodovan. Kljub obdolženčevemu pozitivnemu odnosu do dejanja, humanemu odnosu do oškodovanca in kljub temu, da doslej za kaznivo dejanje zoper varnostno javnega prometa še ni bil sodno kaznovan, njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, kar je eden od zakonskih pogojev za izrek pogojne obsodbe; Z opisano kršitvijo več pomembnih določb zakona o temeljih varnostih cestnega prometa je namreč obdolženec pokazal zelo lahkomiselen in neodgovoren odnos do prometne varnosti, s svojo vožnjo v opisanih okoliščinah pa je povzročil tudi visoko stopnjo ogrožanja javnega prometa. Izrečena zaporna kazen je primerna in smotrna tudi iz razlogov generalne prevencije, saj so prav vinjeni vozniki pogosti povzročitelji hudih prometnih nezgod.

Sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni "prezrlo prispevka oškodovanca k prometni nezgodi", kot navaja pritožnik, saj njegove soodgovornosti za nezgodo ni ugotovilo. Oškodovanec je res prečkal cestišče izza ustavljenega avtobusa, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bil avtobus ustavljen v boksu na avtobusni postaji, da je oškodovanec šel preko ceste po dobro vidnem in zaznamovanem prehodu za pešce in da je prehodil več kot 5 metrov do zadetja.

Njegovo ravnanje v navedenih okoliščinah torej za obdolženca ni bilo nepričakovano in tudi ne nenadno in bi obdolženec lahko preprečil nezgodo, če bi oškodovanca zagledal pravočasno in če bi bile njegove zavore brezhibne. Zaradi navedenega oškodovančevega ravnanja sodišče prve stopnje upravičeno ni štelo kot olajševalno okoliščino na strani obdolženca.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odstavka 98. člena in 101. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga z uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ) je podano v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).