Sodba II Ips 220/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Res zakon ne podaja definicije navidezne pogodbe (66. člen ZOR), vendar sta si tako teorija kot sodna praksa (nemalo po zaslugi popolnejše opredelitve navidezne pogodbe v paragrafu 916. občega državljanskega zakonika) edini v njenem razumevanju, in sicer da gre pri sklenitvi takšne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Pogosto želita pri tem tudi prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel).

[OBRAZLOŽITEV]

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj sodišče ugotovi, da je kupna pogodba sklenjena in overjena 20.7.1992 med tožnikom in tožencema, neveljavna ter da mora tožnik toženki plačati 207.441,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je namreč, da obravnavana pogodba ustreza pogodbeni volji strank in da ne gre za simuliran pravni posel. Če bi stranke imele namen skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, tožnik ne bi omenjal prodaje stanovanja. Med strankama je bil sicer spor, kdo nastopa kot kupec, vendar je tožnik overil svoj podpis na pogodbi s tožencema. Toženka ni pogodbena stranka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno in popolno. Ker je tožnik podpisal pogodbo z enako vsebino dvakrat in tudi overil podpis pri sodišču, je pravilno sklepanje, da pogodba ustreza pogodbeni volji strank. Ni pa obstajala pogodbena volja za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločitev. V težko berljivi reviziji trdi, da je zmotno pravno stališče, da so bile s prodajno pogodbo z dne 20.7.1992 veljavno prenešene pravice in obveznosti iz sporne pogodbe na toženca. Gre za simuliran posel, kar izhaja tudi iz pogodbe z dne 27.8.1992. Prenos pravic in obveznosti ni mogel biti veljavno opravljen. Ni bilo pravno veljavnega soglasja volj med tožnikom in tožencema. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati 141. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Bistvena kršitev postopka je podana na podlagi drugega odstavka 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri mora drugostopno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, saj je evidentno kršilo 13. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ).

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Težko je razumeti, kam meri revizija s trditvijo o kršitvi 13. člena ZUKZ (Ur. list SFRJ, št. 43/82), ki določa, da mora sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotoviti vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. V tem sporu namreč ni videti, da bi šlo za premoženjsko ali kakšno drugo razmerje z mednarodnim elementom (prvi odstavek 1. člena ZUKZ), kar bi narekovalo uporabo njegovega 13.

člena. Pa tudi sicer ne gre primera, ko pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, obravnavati kot procesne kršitve, ker zakon opredeljuje to kot poseben revizijski razlog (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Ne dela namreč razlike med uporabo materialnega prava in takšno uporabo po uradni dolžnosti, ker to ni potrebno oziroma bi bilo to neproduktivno, saj zmotna uporaba materialnega prava ne terja razveljavitve z revizijo napadene odločbe (razen, če ni ta povzročila, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno - drugi odstavek 395. člena ZPP) in novega sojenja na nižji stopnji. Revizijsko sodišče ima pač pooblastilo, da samo spremeni sodbo, če je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno (prvi odstavek 395. člena ZPP). Za očitano procesno kršitev torej ne gre.

Pritožbeno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo. Počelo nepravilnosti pravnega razglabljanja tožeče stranke je v njenem zmotnem razumevanju navidezne pogodbe. Res zakon ne podaja njene definicije (66. člen ZOR), vendar sta si tako teorija kot sodna praksa (nemalo po zaslugi popolnejše opredelitve navidezne pogodbe v paragrafu 916. občega državljanskega zakonika) edini v njenem razumevanju, in sicer da gre pri sklenitvi takšne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Pogosto želita pri tem tudi prikriti posel, ki sta ga dejansko hoteli (disimulirani posel). Tožeča stranka ves čas pravde ni zatrjevala takšnih dejanskih okoliščin (da sta pravdni stranki, pa naj gre na drugi strani za toženca ali toženko, hoteli skleniti eno, zapisati pa drugo, kar zadeva pogodbene stranke), da bi bilo mogoče pravno sklepati, da je šlo za navidezno pogodbo, niti ne da bi šlo pri tožencih za navidezna kupca. Tudi na nižjih stopnjah sprejeta dejanska podlaga sodbe, na katero je vezano revizijsko sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP), ne omogoča, da bi opredelili izpodbijano pogodbo kot navidezno. Tožnik je trdil, da se ni strinjal, da nastopita kot kupca toženca, vendar je potem vseeno pristal na takšno pogodbo.

Ni mogoče slediti revizijski trditvi, da ni šlo za soglasje volj za sklenitev pogodbe med tožnikom in tožencema, saj so vsi ti pogodbo podpisali in vedeli za njeno vsebino. Revident očitno pozablja, da je izpovedal, zaslišan kot stranka, da mu je odvetnica prebrala pogodbo, da jo je podpisal in šel tudi overit svoj podpis na njej na sodnijo. Skratka šlo je za soglasje volj (26. člen ZOR).

Očitek drugostopenjski sodbi, češ da ugotavlja, da so bile z izpodbijano pogodbo z dne 20.7.1992 veljavno prenešene pravice in obveznosti iz sporne pogodbe (bržkone misli tu revizija na pogodbo z dne 20.1.1992, v kateri je nastopala kot kupec toženka), je zgrešen, ker instančno sodišče česa takšnega ni zapisalo. Tudi ne izpodbijana ne katera druga pogodba ne izkazuje, da bi šlo za prenos pravic in obveznosti v smislu predpisov o odstopu terjatve s pogodbo (cesija - 436. do 453. člen ZOR), marveč, smiselno, za odstop pogodbe (145. do 147. člen ZOR), le da pogodbeni stranki tega nista izpeljala s temu ustrezno pogodbo, marveč tako, da sta v novi pogodbi nastopila nova kupca - toženca.

Res mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar le v zvezi z dejstvi, ki jih stranki zatrjujeta, in v teh okvirih tudi odločiti (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tako ni njegova naloga, da samo raziskuje, katere vse dejanske in pravne možnosti bi morda obstajale, da bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Če bi tako ravnalo, bi kršilo načelo nepristranskega sojenja. Ko tako ves čas postopka tožeča stranka ni podala prav nobene navedbe, ki bi kazala na oderuškost pogodbe, in tudi ni uveljavljala ničnosti pogodbe zaradi njene oderuške narave (141. člen ZOR), ni bila stvar sodišča, da zadevo presoja s tega vidika.

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za zmotno uporabo materialnega prava mimo tistega, kar uveljavlja revizija, in ne za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154.

člena ZPP).