Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Kp 1444/93 ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1444.93 AI generated

VSL sklep Kp 1444/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Case Number VSL sklep Kp 1444/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date

Legislator summary

AI generated

Določbe 2. odstavka 4. člena KZJ o obvezni uporabi milejšega zakona se uporabljajo tudi pri kaznivih dejanjih z blanketno dispozicijo, če se spremenijo stranski predpisi, na katere se taka dispozicija sklicuje in če so za storilca ugodnejši. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po II. odst. 234. čl. KZ RS.

Legislator headnote

AI generated

VSL sklep Kp 1444/93 · Višje sodišče v Ljubljani: Določbe 2. odstavka 4. člena KZJ o obvezni uporabi milejšega zakona se uporabljajo tudi pri kaznivih dejanjih z blanketno dispozicijo, če se spremenijo stranski predpisi, na katere se taka dispozicija sklicuje in če so za storilca ugodnejši. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po II. odst. 234. čl. KZ RS.

Keywords

AI generated
gaming and wagering sports law non-punishable preparatory act advertising opportunities for debauchery motion mark registration of claims
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Določbe 2. odstavka 4. člena KZJ o obvezni uporabi milejšega zakona se uporabljajo tudi pri kaznivih dejanjih z blanketno dispozicijo, če se spremenijo stranski predpisi, na katere se taka dispozicija sklicuje in če so za storilca ugodnejši.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog, vložen zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja igranja na srečo po II. odst. 234. čl. KZ RS.

Zoper sklep se je pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo obtožni predlog, ker je ocenilo, da dejanje, opisano v izreku tega, nima več znakov kaznivega dejanja.

Pri tem se sklicuje na Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in na določila 2. odst. 4. čl. KZ SFRJ. Javni tožilec se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da se določbe II. odst. 4. čl. o obvezni uporabi milejšega zakona, uporabijo le, če se spremeni kazenski zakon, pri tem ima očitno v mislih le KZ RS in KZ SFRJ. Tako stališče pritožnika pa ni sprejemljivo. Prirejanje iger na srečo z uporabo igralnih avtomatov nikoli ni bilo povsem prepovedano. Zakon o igrah na srečo, ki je veljal v času, ko naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, je dovoljeval prirejanje takih iger vendar le pooblaščenim organizacijam združenega dela, ne pa tudi zasebnikom. Protipravnost ravnanja je zato temeljila v določbah Zakona o igrah na srečo in je zato kaznivo dejanje po čl. 234 KZ RS, vsaj ko gre za tako izvršitveno dejanje, določba z blanketno dispozicijo, ki se posredno opira na nek drug predpis. V takih primerih pa je šteti, da je tudi predpis, na katerega se taka blanketna določba sklicuje, sestavni del kazenskega zakona in tudi za tak predpis, če se po storitvi kaznivega dejanja spremeni in je ugodnejši za storilca, se uporabljajo določila II. odst. 4. čl. KZ SFRJ. Ker je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, že po tem, ko naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, bil sprejet zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih, ki dovoljuje prirejanje takih iger tudi zasebnikom, je ta zakon razveljavil določbe Zakona o igrah na srečo v tistih členih, ki niso dovoljevali prirejanja takih iger zasebnikom. S pravilno uporabo določil II. odst. 4. čl. KZ SFRJ je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v izreku obtožnega predloga, nima več znakov kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo javnega tožilca zavrglo kot neutemeljeno.