VSL sklep Kp 1447/93 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO] Ne glede na to, da se člen 234/I KZS ni spremenil, je uporabiti člen 4/II KZJ, ker je bil spremenjen zakon o igrah na srečo v delu, ki po noveli namestitev igralnih avtomatov v javnih lokalih zaradi dobička izven zakonitih pogojev opredeljuje kot prekršek.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 438. člena v zvezi s 1. točko 270. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obd. D. B. zaradi kaznivega dejanja igranja nasrečo po II. odst. 234. člena KZ RS. Proti navedenemu sklepu se je pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki I. odstavka 363. člena v zvezi s 4. točko 365. člena ZKP. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep na podlagi določila III. odst. 397. člena ZKP razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev. Pritožba ni utemeljena. Razlog, ki ga v pritožbi navaja javni tožilec, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o kaznivem dejanju, ki je predmet obtožnega predloga, uporabilo za storilca milejši zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, saj se KZ RS, ki v 234. členu določa zakonske znake kaznivega dejanja igranja na srečo, ni v ničemer spremenil, ni podan. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo spremenjeni zakon o igrah na srečo. Navedeni zakon je bil v obsegu, ki ureja prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih spremenjen z Zakonom o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju taks na igralne avtomate (Uradni list RS, št. 47/93), ki je začel veljati 13.8.1993 in ki v 3. členu določa, da je lahko prireditelj posebne igre na srečo na igralnih avtomatih pravna oseba ali zasebnik. Na podlagi nove ureditve prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v konkretnem opisu dejanja v obtožnem predlogu niso bili podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj zakon tako kršitev ne določa več kot kaznivo dejanje ampak kot prekršek, zaradi česar je ocena, da gre za milejši kazenski zakon, pravilna, kar narekuje uporabo 4. člena KZ SFRJ. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.